Revija Zeleni Raj

Zato, ker je tako mehko zelena. In ker končno že naberemo nekaj domačega za v solatno skledo. Motovilec, na katerega smo mislili prejšnjo jesen, resda že veselo odganja in mlada špinača tudi. Ampak ni je bolj solatne solate od mlade solate, berivke torej. Vendar med solatami ni edina in razen tega kot berivko pogosto sejemo glavnato solato, ki se v vrečki s semeni izdaja za berivko.

Načeloma je razlika med solatami preprosta: glavnata solata zvija glave in sorazmerno hitro požene v cvet. Prava berivka ne zvija glav, liste ji lahko porežemo večkrat, rastlina pa ne gre tako hitro v cvet. Če jo pustimo rasti, se raztegne le v nekoliko višje steblo s skuštranimi listi. Rezivka naredi gosto rozeto, ki jo lahko večkrat porežemo. Vezivka ali štrucarka je običajno temnejše barve in razvije rahle, podolgovate glave.

Kar se uporabne solatne znanosti tiče, si k sveži pomladni raznolikosti pomagamo z gosto setvijo katerekoli solatne sorte. Nasploh so zanimive temno zeleno in rdečkasto rjavo obarvane sorte, ki že z barvo razodevajo, da vsebujejo več rudnin in bioaktivnih sestavin.

Berivko edino izmed solat sejemo gosto. Ker semena prav nič ne zebe, gredo, na katero jo bomo sejali, pripravimo navsezgodaj spomladi, ko je komaj kaka stopinja nad ničlo – v tem primeru gredo le zavarujemo s folijo, v zavarovanem prostoru pa se priprave lotimo že konec zime. Za trajnejši solatni užitek in ob primernem razkošju prostora na vrtu je zelo prijetno, če berivko sejemo v dvotedenskih presledkih in si tako privoščimo res dolgo sezono mladih rezivih solat. Vendar imamo časa le do poletja – ali do pozne pomladi –, ker pri temperaturi nad 20 stopinj Celzija berivka ne kali.

Tako kot vse solate ima tudi berivka rada sončno lego in rodovitna, rahla, vendar stalno vlažna tla, zato jo v sušnem vremenu redno zalivamo. Njeno mlado listje se v topli pomladi – berivki najbolj ustrezajo temperature med 10 in 20 stopinjami Celzija – hitro razvije, tako da jo prvič režemo že približno štiri tedne po setvi. Režemo sproti, kolikor pač potrebujemo. Ko listi ponovno zrastejo, jih porežemo vsaj še enkrat. Če solate razvijejo steblo, trgamo posamezne liste, pojemo pa tudi mehko steblo.

Podobno kot berivko lahko gosto sejemo in nato večkrat režemo liste še nekaterih drugih rastlin. Zelo primerne so špinača, blitva, rukvica, radič, nekatere azijske sorte kapusnic, pa tudi gorčice in celo repa.

Temnejši ko so listi berivke, več hranilne moči lahko pričakujemo v njih. Ta je še posebno dobrodošla zgodaj spomladi, ko je berivka sploh temeljna in najbolj zdrava solata: razvija se pod že močnim soncem, tako da se nitrati, ki jih vsrka iz tal, v njej pretvorijo v aminokisline in se ne kopičijo, kot se v solatah, ki rastejo pozimi ali zgodaj spomladi v rastlinjakih in pod oblačnim nebom.

Glavne prehranske odlike berivke in vseh solat, dokler le ostajamo pri zunanjih, temno obarvanih listih, so v rudninah, vrsti vitaminov, karotenoidih, flavonoidih in drugih antioksidantno učinkujočih sestavinah. V notranjih, sicer mehkejših listih glavnatih solat je teh sestavin bistveno manj, berivka pa je bolj ali manj enako, pa čeprav le svetlo, zelena. Učinkuje zelo krepčilno, izboljšuje kri, odlična je za prebavo. Spodbuja razstrupljevalne procese v telesu in je okusen »požarni zid« pred zdravstvenimi težavami, ki jih označujemo za civilizacijske. Za takšen prehranski velespev seveda ni dovolj, če jemo berivko le kdaj pa kdaj, ampak se z veseljem skoraj vsak dan pregrizimo skozi veliko solatno skledo z berivko. Je vsekakor zelo okusno, prijetno in za zdravje zelo spodbudno opravilo.

Čeprav je berivka ena sama ali kvečjemu več sort solat, ki jih gojimo enako, je možnosti za njeno uporabo nešteto. Način priprave je podobno temeljen, kot je temeljna solata sama, nato pa se možnosti razvejajo. Liste naberemo ali narežemo naravnost v solatno skledo; pred tem jih po potrebi le operemo. Najosnovnejšo solato sestavljajo le listi berivke, ki jih začinimo z oljčnim oljem in kisom ali limoninim sokom ter posolimo ali začinimo s sojino omako. Potem pa ... Temeljno solato v različnih izvedbah v poljubnem razmerju nadgradimo z drugimi mladimi pomladnimi solatnimi listi (špinača, vrtna kreša, rukvica ...), s samoniklimi rastlinami, ki jih je prav zdaj povsod vse polno (navadna zvezdica, čemaž, regrat ...), z naribano korenasto zelenjavo in z vsem, kar sodi v solatno skledo. Potem so tu še različna zelišča in začimbe in ... Oh, saj je pomlad kar prekratka za tako raznoliko solato! 

Berivka z navadno zvezdico

Zelo rado se zgodi, da tam, kjer negujemo berivko, odganjamo plevele. Ampak eden najpogostejših je vsaj tako uporaben kot berivka. To je navadna zvezdica ali kurja črevca, ki ima odlične krhke poganjke z okusom po mladi koruzi. Zato med nabiranjem berivke naberimo oboje, tako zvezdico kot solato, in ju v solatni skledi zmešajmo glede na danosti. Pazimo le na to, da je solatna skleda dovolj velika, saj vanjo narežemo še kislo jabolko in na koščke narezane rezine pomaranče. Začinimo z oljčnim oljem in limoninim sokom, solimo ali pa tudi ne. Narahlo premešamo ter uživamo. 

Barvita pomladna solata

Berivka naj v solatni skledi le ohrani svojo temeljno vlogo, ki pa jo barvno popestrimo z naribanim korenčkom in celimi redkvicami; v solato damo brez zadržkov tudi mlade liste redkvic in se nato ozremo, kje bi nabrali nekaj regratovih cvetov. Odstranimo jim zelene ovojkove liste, ki radi grenijo, in cvetove natrgamo na solato. Začinimo s svetlim sezamovim ali oljčnim oljem, okisamo po okusu, morda še posolimo.