Vrtovi
Zima je čas za razmislek in načrtovanje
Lastniki vrtov, ki se svojemu »zelenemu in cvetočemu raju« posvečajo z vso skrbjo in imajo z njim tudi temu primerno veliko zadovoljstva, si vsako zimo vzamejo čas za temeljito analizo morebitnih težav in vedno znova iščejo možne izboljšave ali dopolnitve. Tisti, ki svoj vrt dojemajo le kot »nebodigatreba«, pa se mu tudi pozimi ne bodo kaj dosti posvečali. Najpogostejši pa so tisti lastniki vrtov, ki na vrtu vedno nekaj počnejo, a z rezultati svojega dela niso zadovoljni. Prav tem bi zimski čas morda lahko ponudil priložnost za temeljit premislek in generalno spremembo pristopa k načinu vrtnarjenja.
Brez načrtnega dela ne moremo nikjer pričakovati dobrih rezultatov, ne pri vodenju kakršnih koli poslov ne pri pripravi kosila – in seveda tudi ne pri urejanju vrta. Če ne poznamo značilnosti podnebja in vremenskih razmer okolja, v katerem je naš vrt, lastnosti zemlje, v katero bomo sadili, ter toplotnih in osvetlitvenih razmer na posameznem delu vrta, ne bomo mogli prav izbrati primernih rastlin, ki bodo tu dobro uspevale. Če ne poznamo rastlin in njihovih najrazličnejših lastnosti, bodo morda naše odločitve o njihovi uporabi popolnoma zgrešene. In če svojega vrta ob odločanju o detajlih ne vidimo v celoti, se tudi ne bo dobro končalo.
Nekaj največjih načrtovalskih nesmislov, ki jih velikokrat zagrešimo
1. Angleška trata je v našem podnebju že od nekdaj izjemno zahteven vrtni element. Glede na podnebne spremembe lahko pričakujemo, da se bodo težave z njo še povečevale. Dolgoročno ni dosegljiva niti z uporabo namakalnih naprav in polaganjem vnaprej vzgojene travne ruše.
No, dosegljiva je morda z zelo veliko vloženega denarja in truda, veliko vrtnarskega znanja ter obnavljanjem na vsakih nekaj let. Torej je to luksuz za najpremožnejše, za katere sta vrt in angleška trata v njem le statusni simbol, ki ga dosegajo s pomočjo tujega znanja in tujega dela. Poznam kar nekaj lastnikov vrtov iz našega zgornjega dela srednjega razreda, tistih torej, ki so lahko v svoje vrtove vložili precej denarja, a so se angleški trati po začetnem navdušenju v nekaj letih odpovedali in se zadovoljili s solidno, redno košeno in morda le občasno zalito vrtno trato, ki so se ji spontano primešali nekateri pleveli, kot so trobentice, marjetice, vijolice, plazeča bela detelja in še kaj.
2. Veliko senčno drevo za parkirišče ali vrtno počivališče pod njim je na vrtu žal zelo velikokrat ali celo skoraj vedno le nedosegljiv ideal. Vsaj na majhnem vrtu in v času enega ali dveh desetletij. Lahko bi rekli tudi: v prvi generaciji, generaciji graditelja vrta.
Veliko drevo pač ne more zrasti hitro, čeprav kupimo že precejšnjo sadiko. Skoraj vsa drevesa potrebujejo nekaj desetletij, da vsaj približno dorastejo. Zato se za ustvarjanje manjših senčnih vrtnih prostorčkov raje uporabljajo manjša drevesa, ki bodo dovolj hitro učinkovita, a nikoli ne bodo dosegala velikih dimenzij. Poleg tega je treba vnaprej vedeti, da veliko drevo zahteva veliko prostora tako v tleh kot nad tlemi in je zanj v majhnem vrtu skoraj vedno premalo prostora. Kdor si želi na vrtu na primer lipo, naj si jo (staro) pogleda pri bližnji cerkvi in si jo predstavlja na svojem vrtu čez desetletja. Prej ali slej bo namreč zrasla, čeprav šele v času naših vnukov.
Na začetku moje načrtovalske kariere, pred kakimi petdesetimi leti torej, ...
Celoten članek preberite vfebruarski izdaji REVIJE Rože& VRT!
