Vrtovi
Načrtovanje atrijskega vrta ob vrstni hiši
Marsikdo se želi iz stanovanja v hišo preseliti predvsem zato, da bi tako pridobil tudi košček zemlje in lahko užival v zelenem raju pred svojim domom. Ko se nam želja enkrat končno uresniči, to v urbanem okolju pogosto pomeni selitev v vrstno hišo, morda celo v samostojno hiško, ki pa je stlačena med množico sosednjih stavb. S tako selitvijo se nam navadno res uresniči tudi želja o vrtu, toda v mestnem okolju zaradi omejenega prostora sploh ob vrstnih hišah vrtovi niso veliki – navadno gre za le nekaj deset kvadratnih metrov velik atrij. Ker nimamo pravih idej, se žal pogosto dogodi, da ta košček zemlje postane sušilnica za perilo, v najboljšem primeru morda kotiček za posedanje s preprosto vrtno garnituro. Atrijski vrti pa zagotovo lahko ponujajo veliko več, pomembno je le, da poiščemo pravilne oblikovalske rešitve. Prav zdaj je zadnji čas, da se lotimo načrtovanja in izvedbe, zato si poglejmo nekaj najpomembnejših smernic.
Vsekakor je načrtovanje atrijskega vrta ob vrstni hiši malce drugačen izziv, kot če imamo na razpolago večjo površino vrta, ki ni tako zelo omejena na elemente v bližnji soseski. Za atrijski vrt je namreč značilno, da so sosedi čisto blizu, dogajanje na zunanji strani ograje, ki meji na ulico, pa je navadno zelo pestro in glasno. Tako je pač v mestih in strnjenih naseljih – vedno živahno in brez prave zasebnosti. Če ste mestni človek, ste vsega tega vajeni in verjetno vas niti ne moti tako zelo, kljub temu pa je, če želite, da bo vaš atrij postal zares vaš pravi zeleni raj, na prvem mestu treba najti rešitve, ki bodo povečale vašo zasebnost in vam omogočile, da se oddaljite od trušča zunanjega sveta.
V atrijskem vrtu ob vrstni hiši so nam najbližje seveda sosedje. Ko se vselimo na novo, smo navadno nadvse srečni in svojo srečo želimo deliti tudi s tistimi, ki živijo tik ob nas. Če imamo srečo in so sosedje prav tako navdušeni nad našo vselitvijo, se pogosto stkejo lepa prijateljstva in zazdi se nam, da meje med sosednjimi vrtovi niti ne potrebujemo. Najlažje je namreč, da se do sosedov na popoldansko osvežilno pijačo sprehodimo kar neposredno čez naš vrt na njihovega. Ne moti nas niti, da njihov pes veselo skaklja povsod naokoli in se pogosto tudi samovoljno odloči, da vstopi skozi naša vrtna vrata in se uleže na naš kavč.
A za koliko časa? Ne pozabimo, da se po letu ali dveh ohladi še tako zelo strastna romanca in verjemite, če nimate res izjemne sreče, da so vaši sosedje najbolj strpni, uglajeni in prijetni ljudje, vam bodo njihove navade prej ali slej začele iti na živce. Kar naenkrat se boste zavedeli, da je sosedov kosmatinec postal malce preveč domač in vas bodo njegove dlake začele nenormalno motiti. Ali pa vam bo šlo v nos, ko bo sosed začel na vaš kos parcele odlagati svoje orodje in do poznih ur »nabijati« svoje najljubše pesmi. In konec koncev si želimo svojega vrta tudi zato, da bi imeli svoj mir pod soncem in bi se lahko sproščali, ne da bi se ob tem takoj prikazal sosed s pločevinko piva v rokah. Zato ideja, da med vrtovi ob vrstnih hišah ne potrebujemo razmejitve, navadno ni najbolj modra. Že zaradi ohranjanja higiene odnosov ne … Ne želite si namreč, da bi prav napaka z mejo na vrtu nekoč postala glavni razlog, da se vaš prijatelj postopoma spremeni v sovražnika.
Ob tem se postavi vprašanje, kako doseči, da meja, ki bo razdeljevala dva ali več atrijskih vrtov ob vrstnih hišah, ne bo preveč »agresivna« in s svojim videzom ne bo še bolj poudarjala stroge geometrijske oblike, v katero je zaradi varčevanja s prostorom prisiljenih večina atrijskih vrtov. Ti so navadno pravokotni, precej ozki in praviloma daljši kot širši. Na zadnjem delu se po navadi zaključijo z ograjo ali javnim zelenjem, kar jih že samo po sebi vizualno zapira. Do tega, da bi stranske meje s sosedi ostale čim bolj naravne in dinamične, si najlažje pomagamo z rastlinami. Pri tem seveda nimamo v mislih klasičnih živih mej, ki jih režemo v šablono, ampak bolj dinamične zasaditve, v katerih se prepletajo zanimive višje trajnice, kot so okrasne trave, morda bambus, ne sme manjkati tudi kakšno simpatično manjše drevo. Čeprav je prostora malo, se lahko z okrasnimi gredicami kreativno igramo in na enem delu meje posadimo morda malce širšo gredico z več kombinacijami trajnic, nato sledijo kakšne večje soliterne rastline, za več dinamike pa lahko vmes dodamo še kakšno pergolo z vinsko trto ali za »intermezzo« morda kakšen meter ali dva stilskega zidu iz opek ali lesa. Pri izbiranju rastlin se moramo izogibati le divji trti, ki se bo zaradi bujne rasti zelo hitro razrasla po zidu na fasado in vse do strehe. Pomembno je, da ...
Celoten članek preberite vfebruarski izdaji REVIJE Rože& VRT!
