Vrtovi
Na zeleni strehi stoletnika
Malo ljudi se lahko pohvali s svojim zelenjavnim vrtom na strehi Barcelone, nihče pa se s čim takim ne more pohvaliti pri svojih stotih letih. Razen gospoda Joana Carulle. Poleg tega da šteje zavidanja vrednih sto let, je tudi mirovnik, okoljevarstvenik, poljedelec, predvsem pa je človek z velikim srcem. Ponosen sem, da sem ga lahko spoznal in se sprehodil po njegovi »užitni« strehi.
Gospod Carulla je mojo pozornost pritegnil, ko sem o njem prebral članek v enem izmed najbolj branih in cenjenih časopisov na svetu, britanskem Guardianu. V tistem trenutku si nisem želel ničesar bolj kot to, da bi Joana lahko obiskal na njegovem zanimivem vrtu in iz prve roke slišal njegovo zgodbo. In ker sem ravno načrtoval svoj poletni oddih na Majorki, se ni nič zdelo prikladnejše, kot da svoj dopust malenkost podaljšam in se odpravim še v Barcelono. Letov z Majorke proti celini, natančneje Barceloni, je namreč vsak dan na pretek. Ampak najti oziroma priti v stik s stoletnikom je bilo malenkost težje kot rezervirati dve letalski vozovnici.
Kako se povabiti na obisk k stoletniku?
Po prebranem članku sem takoj pisal na časopis, a nisem dobil jasnega odgovora, kdo je glavni avtor članka. Potem sem poskušal kaj izvedeti pri fotografinji in po nekaj dneh mi je le posredovala kontakt novinarja, ta pa me je povezal s Carlosom Fresneda, založnikom Joanove knjige Mi Siglo verde. Kljub temu pa še nisem bil čisto na cilju. Založnik mi je sporočil, da se bo povezal z Joanovim sinom Tonijem, in upala sva na pozitiven odgovor. Po treh tednih nestrpnega čakanja je bila potrpežljivost le poplačana – založnik me je obvestil, da je znameniti stoletnik privolil v najino srečanje. Bil sem hudo navdušen, vseeno pa sem za vsak primer poskušal svoja pričakovanja čim bolj krotiti. Dokler nisem stopil na streho njegovega vrta, sem zadrževal svoje vzhičenje in le stežka jezik držal za zobmi, saj sem vedel, da se načrti, kadar o njih s prevelikim navdušenjem razlagamo naokoli, pogosto izjalovijo.
Stisk roke z dedkom zelenih streh
Bilo je kar težko, a končno je prišel dan, ko sem pristal v Barceloni in se odpravil na težko pričakovani naslov. Joan živi v prijetni četrti, nedaleč od najbolj obiskane turistične atrakcije Barcelone, znamenite Gaudijeve Bazilike svete Družine (Temple Expiatori de la Sagrada Família), v petnadstropni stavbi, kjer je v pritličju supermarket, ki je v lasti njegove družine. Vsa leta je namreč sam delal oziroma vodil trgovino, pa čeprav je odraščal in svojo otroštvo preživel na podeželju. Prav iz mladosti je verjetno tudi ohranil ljubezen do zemlje in poljedelstva. A njegova mladost ni bila lahka – v vojnih časih je izgubil mamo in več sorodnikov, tako da ni nenavadno, da je postal velik zagovornik miru in aktivni mirovnik.
»Zemlja ne dela razlik med ljudmi. Zemlje ne zanima tvoja veroizpoved oz. izvor. Pomembno je spoštovanje do nje in delo, potem tudi obrodi. Vsi smo enaki. Vsi smo med sabo bratje, medtem ko so rastline naše sestre in matere,« so Carullove besede. Za svoja leta ima izjemen spomin in za vsakim predmetom v njegovi dnevni sobi je toliko zgodb. Ves čas obiska ga je njegov triinsedemdesetletni sin opozarjal, naj na vprašanja odgovarja bolj strnjeno, a stoletnik ...
Celoten članek preberite v oktobrski številki revije Rože&vrt, ki je izšla 18. 9. 2023
