Vrtovi
Umetnost oblikovanja s pomočjo španskega bezga
Bliža se pomlad in mnoge od nas že pošteno srbijo prsti – pogrešamo zemljo, sajenje in delo z rastlinami. Nekoliko se lahko potolažimo z zimsko rezjo sadnega drevja in nekaterih vrst okrasne drevnine, s katero ni potrebno prav nič odlašati, čas je pravi. No, zato sem se odločil, da za nekaj časa s svojimi članki mikrobom dam mir in napišem kaj uporabnega o kaki večji življenjski obliki. To pot bo junak tega članka španski bezeg, odporen in dolgoživ dedec, ki pa je lahko tudi gospa, saj je njegovo drugo, žensko ime, majnica.
Kot pove že ime majnica, cveti v maju in ob tem neverjetno lepo diši. Prav zato sem ga izbral za današnjo temo, in tudi zato, ker se mi zdi, da na naših vrtovih nekoliko pozabljamo nanj. Tega pa si španski bezeg nikakor ne zasluži, saj ni zahteven glede tal in oskrbe, samo močvirje mu ni všeč, vode res ne potrebuje prav veliko. Težav s škodljivci in boleznimi skorajda ni, torej ga nikakor ni treba škropiti s fitofarmacevtskimi »dobrotami«, le včasih se pozno poleti pojavi pepelasta plesen Erysiphe syringae (pa smo spet pri mikrobih), ki pa je bolj pokora za nas kot grožnja za španski bezeg. Za nameček pa še dobro prenaša sušo, ko je enkrat vraščen. Celo lani, ko je bila suša res huda, mi ga ni bilo treba zaliti niti enkrat! Na večini vrtov pogreša edinole mojstra, ki majnico razume in zna s škarjami. A o tem nekoliko pozneje …
Balkanka s španskim prizvokom v imenu
V rod Syringa danes prištevamo petindvajset olesenelih grmovnih vrst, dve pa sta pravi mali drevesi (»japonka« S. reticulata in »kitajka« S. pekinensis), doma v jugovzhodni Evropi in vzhodni Aziji; ljudje smo jih razširili povsod po svetu, kjer le vlada zmerno toplo podnebje. V naših krajih so njihovi bližnji sorodniki iz družine oljkovk Oleaceae še kalina Ligustrum v naših živih mejah, pa rumena spomladanska buditeljica Forsythia v sortah, postavna mali in veliki jesen Fraxinus ornus in F. excelsior ter prava oljka Olea europaea.
Španski bezeg Syringa vulgaris je vrsta iz rodu Syringa in je iz te druščine pri nas najbolj znana. Pravzaprav sadimo večinoma njegove barvno živahnejše vrtnarske kultivarje, sorte, ki zrastejo do višine treh ali štirih metrov, botanična vrsta pa je lahko tudi dvakrat višja. Zakaj ga pri nas imenujemo španski, mi je uganka, ki je ne znam razložiti, saj je majnica prava Balkanka, ki z veseljem raste v kršu kakih grških gričev.
V evropske vrtove je konec 16. stoletja niso zanesli nad njeno lepoto navdušeni botaniki, ampak je iz otomanskih vrtov v Evropo prišla po diplomatskih kanalih. Menda je veleposlanik Svetega rimskega cesarstva Ogier Ghiselin de Busbecq, sicer tudi flamski pisec in zeliščar, ki je služboval v Konstantinoplu (takrat pod oblastjo sultana Sulejmana Veličastnega), prve sadike majnice poslal botaniku Carolusu Clusiusu, enemu najvplivnejših hortikulturistov 16. stoletja. Takrat rariteto so si v svoje vrtove hitro nasadili med seboj dobro povezani evropski botaniki, čez Atlantik pa je v ameriške vrtove prišla šele v 18. stoletju. Do danes je bilo skrižanih na stotine sort različnih barv in odtenkov, vse od bele, vijolične, bledo rožnate, bledo rumene do škrlatno rdeče.
Najbolj ga cenimo zaradi dišečega cvetja
Španski bezeg v okrasne vrtove sadimo predvsem zaradi cvetja in ...