Tudi to
Posamezniki, ki so travam dali veljavo
Na začetku, v prvi polovici devetdesetih let, so bili le redki poklicni vrtnarji - urejevalci, ki so prepoznali lepoto in uporabnost trpežnih vrst in sort trav. Med pionirje tovrstnega vrtnarjenja prav gotovo spada Peter Rojc st., tudi danes kot upokojenec še vedno zelo aktiven estet. V vrt svoje družinske hiše in zeleno okolje uspešnega farmacevtskega podjetja (takrat še v slovenski lasti), ki mu je bilo zaupano v urejanje in vzdrževanje vso poklicno delovno dobo, je začel vključevati trave. K sreči je tudi odličen fotograf, zato imamo na voljo veliko posnetkov, ki pričajo o rezultatih njegovega vrtnarskega dela.
Kako sebe in svojo vrtnarsko kariero vidi Peter Rojc st.?
Kot kmečki otrok se je z zemljo in rastlinami srečal že zelo zgodaj. Pravi, da so mu vsa otroška leta trave pomenile travnik za košnjo. Za spravilo sena in otave. Njegovo prvo srečanje z okrasno travo je bilo v hosti med ruševinami graščine na bližnjem Kolovcu. Rekli so ji ta gosposka. Ta velika, ta pisana. To je bil Miscanthus sinensis 'Zebrinus', ki ga še vedno gojimo. Danes v družbi mnogih drugih trav.
V času mladosti Petra Rojca st. so še obstajali vrtnarski mojstri. In pot do tega laskavega poklicnega naziva se je začela z vajeništvom. On je svoje vajeništvo začel v Arboretumu Volčji potok in vrtnarski šoli v Medlogu, kjer je spoznal precej dreves in grmovnic. Cvetoče parkovne rastline so bile takrat predvsem vrtnice in enoletnice, uporaba trav in drugih trajnic je bila zanemarljiva. Sortni izbor je bil takrat res še zelo skromen, a so ga že mamile slike v tuji strokovni literaturi.
V Petrovo odraščanje torej ni bil vključen vrtnarski pogled na trave. In v primarno vrtnarsko strokovno izobraževanje tudi ne. Ljubezen do trav se je pojavila in razvijala pozneje. Pravi, da mu je pesnik Minatti zlezel pod kožo in je tudi on »nekoga moral imeti rad«. Zato so mu še vedno blizu trave, vode, drevesa in malce noro – veliki kamni. V svojem vrtu jih ima menda sedem. V nedokončanem čarovniškem krogu, kot pravi.
Ko je dokončeval vrtni bajer na domačem vrtu, je za maskiranje robov folije uporabil šope trav iz zamočvirjene domače gmajne.
Ko je precej pozneje praznoval abrahama, so mu prijatelji hoteli postaviti slavolok, pa jih je milo prosil, naj tega ne počnejo in mu kot darilo, če že kaj, rajši pripeljejo na vrt ogromno skalo. Sprožili so torej zahtevno akcijo in želja se mu je uresničila. To je bil torej začetek njegovega »skalnega vrta«, oplemenitenega z dragocenimi drevninami, pozneje tudi s travami in drugimi trajnicami. In seveda obsežno vrtno trato.
Peter je vso svojo vrtnarsko kariero oddelal v velikem farmacevtskem podjetju. S samokolnico, lopato, grabljami in metlo. Še največ s kosilnico. V izziv in zadovoljstvo mu je bilo načrtovanje novih zasaditev. In njegove zasaditve s travami in kombinacijami trav z drugimi trajnicami so bile lepo sprejete.
Trave so zmagovite v naravi. S svojo raznolikostjo in odpornostjo uspešno osvajajo tudi vrtno in urbano okolje, pravi.
In kako na Petra gledamo njegovi sodobniki?
Po človeški plati je to gotovo eden vedno dobrovoljnih in požrtvovalnih, delovnih vrtnarjev, ki je z veliko znanja, ljubezni in tudi trdega dela oral ledino pri trajnostnem vrtnarjenju. Saj prvobitno rastje narave in tudi vrtov, drevesa, grmovnice in trajnice, s katerim je delal, za svoje dobro uspevanje potrebujejo predvsem čim bolj naravne rastne pogoje in trajno plodna tla. V nasprotju z »modernimi novitetami« med okrasnimi rastlinami s kratko življenjsko dobo le te ne potrebujejo praktično nič materialov od daleč in nič kemije.
Danes je seveda med vrtnarji - urejevalci veliko takih, ki o rastlinah bore malo vedo, o zemlji še manj, in so prepričani, da bodo z modernim materiali, metodami in brez dela lahko vrtnarili. Žal nimamo več vajencev in zato tudi mojstrov ni več. Danes je pač vrtnar, seveda tudi poklicni, lahko praktično vsakdo, ki odpre d. o. o. ali s. p. Zato tisti, ki spoštujemo naravo, toliko bolj znamo ceniti delo »starih mojstrov«, kot je Peter Rojc st., ki pa so spremljali tudi novosti in razvoj vrtnarske stroke. Torej vključevanje trajnic in okrasnih trav.
Peter je že v prvi polovici devetdesetih let snoval impozantne nasade s temi, takrat vsaj pri nas vrtnarskimi novitetami. Čim so se pojavile na našem trgu sadike, se je lotil akcije. V naši vrtnariji je izbral in odpeljal prvi kombi sadik trav ter se naslednje leto vrnil po nove. Omembe vrednih sledilcev sicer ni imel prav kmalu, a pregovor »kamen na kamen palača in zrno do zrna pogača« se je tudi tu pokazal kot veljaven – z majhnimi koraki so trave začele osvajati naše ljubitelje lepih vrtov. Žal najprej neprofesionalce, ljubitelje in lastnike vrtov najrazličnejših poklicev. Poklicne vrtnarje in načrtovalce vrtov in javnih nasadov šele ...
Celoten članek preberite vnovoletni izdaji revije Rože & Vrt, ki je izšla 18. novembra 2024.
