Tudi to
Destilacija aromatičnih rastlin
»Destilirati ali ne destilirati, to je zdaj vprašanje!« Tako bi zvenelo, če bi bil Hamlet leta 2024 ljubitelj rastlin. Sprehajal bi se po naravi in si to vprašanje zastavljal ob vsaki drobni dišeči bilkici. Destilacija dišečih rastlin je eden izmed lepših konjičkov, ki si jih lahko omisli človek z zelenimi rokami, in tako lahko odlično izkoristimo tudi vrtnice. Dovolj je že en grm, potrebujete le še manjši destilator in že se lahko začnete igrati.
Kaj sploh je destilacija? Večina pozna destilacijo za namen pridobivanja alkoholnih pijač, na primer iz sadja. Vendar mnogi ne vedo, da je tudi večina eteričnih olj in hidrolatov pridobljena s postopkom destilacije, ki je podoben žganjekuhi, nikakor pa ni enak!
Eterična olja in hidrolate pridobivamo s pomočjo parne, vodne ali kombinirane destilacije iz več kot tristo različnih dišečih rastlin. Nekatere so nam bolj poznane (sivka, vrtnica, smilj, rožmarin, meta, melisa, žajbelj ...), druge manj (muškatna kadulja, pačuli, kadilna bosvelija), destilira pa se po vsem svetu. Razpon destilacijskih naprav je osupljiv: od preprostih kotlov na drva visoko v gorah Himalaje do najmodernejših strojev v sterilnih industrijskih halah. Z destilacijo aromatičnih rastlin torej pridobivamo prav vsa prava eterična olja in hidrolate, ki so na trgu. Izjema so le citrusi, pri katerih eterično olje pridobimo s hladnim stiskanjem lupin sadežev (hidrolata v tem primeru sploh ni).
Starodavne alkimiste je od nekdaj vznemirjala misel, kako bi lahko nevidnega duha dišečih rastlin ujeli v stekleničko. Kako bi nevidno spremenili v vidno. In prav to se zgodi med destilacijo. Hlapne dišeče snovi postanejo eterično olje in hidrolat. Neulovljivi vonj postane oprijemljiva kapljica.
Najstarejše naprave za destilacijo so našli na Cipru, odkrila jih je italijanska arheologinja Maria Rosaria Belgiorno. Izdelane so iz gline in stare kar štiri tisočletja, z njimi pa so verjetno pridobivali hidrolate iz mediteranskih dišavnic. Današnji destilacijski kotli delujejo na enak način, a so seveda mnogo bolj izpopolnjeni in zelo različni – tako po velikosti kot materialu, iz katerega so izdelani.
Ljubiteljski destilaterji po navadi uporabljajo bakrene, inoks ali steklene kotličke prostornine od 2 l do 20 l (stekleni so zaradi lomljivosti običajno zelo majhni). V tak kotliček lahko spravimo od 1 do 4 kg rastlinskega materiala, pridobimo pa običajno nekaj litrov hidrolata. Kadar imamo srečo in rastline z večjo vsebnostjo dišečih hlapnih snovi, pridobimo tudi manjše količine eteričnih olj.
Seveda pa je to popolnoma drugačna zgodba kot destilerije, ki se profesionalno ukvarjajo s pridobivanjem in prodajo eteričnih olj in hidrolatov. Pri njih gre za zapletene naprave, ki imajo lahko prostornino tudi 1000 l ali več. Gre tudi za enormne količine rastlin, ki so po navadi s plantaž, vsi postopki pa so mehanizirani. Žal smo prav zaradi velikega povpraševanja (in posledično pridobivanja velikih količin eteričnih olj) nekatere rastline že spravili na rob izumrtja. Tak primer so sandalovina, rožni les, vanilja, narda, bosvelija. Ob nakupu eteričnih olj, ki prihajajo iz velikih destilerij, imejte vsekakor v mislih, da se v vsaki kapljici skriva velika količina rastlin. Za en liter eteričnega olja vrtnice potrebujemo kar 5 ton cvetnih lističev, in prav zato ima eterično olje vrtnice tako visoko ceno.
In če se zdaj vrnem na začetek: destilacija v manjšem kotlu je lahko krasen konjiček in način, da naredimo nekaj zanimivega z rastlinami, ki jih imamo na vrtu. Tako bomo pridobili hidrolat, ki ga lahko uporabimo za kozmetične, kulinarične ali druge blagodejne namene. Če imamo na vrtu vsaj en grm vrtnice, bomo lahko že iz nekaj cvetov »skuhali« svojo rožno vodo, s katero se bomo pršili po obrazu, lajšali simptome nemira in tesnobe, poskrbeli za tonizirano kožo ali jo zaradi omamnega vonja dodali sladicam, napitkom, koktajlom.
Nekaj praktičnih napotkov
1. IZBIRA DESTILATORJA
Za začetek si omislite manjši ...
Celoten članek lahko preberete v poletni izdaji revije Rože & Vrt, ki je izšla 17. junija 2024.
