Tudi to
Vaš vrt naj bo vaše veselje
V drugi polovici maja vsi že nestrpno čakamo, da bomo lahko začeli pobirati prvi domači pridelek. A pri mnogih se sladko pričakovanje meša z grenkim priokusom. Narava nam je tudi letošnjo pomlad precej ponagajala in njena nepredvidljivost je mnoge spravila v obup. Še v začetku aprila so bili vrtovi tako lepi kot že leta ne, a kar nekako nismo mogli mimo skrbi, kaj bo, če nas še enkrat obišče zmrzal. Marsikoga tudi je in družbena omrežja so bila v zadnjem tednu pred majem zasičena s fotografijami razočaranja. Pa je prav, da namesto da bi v vrtu uživali, toliko »trpimo«?
Res je, da mnogi svoj vrtiček doživljamo zelo čustveno, skoraj kot bi vzgajali še enega otroka. Tako je tudi logično, da do svojih zelenih varovank čutimo odgovornost in jim želimo ponuditi najboljše pogoje za zdravo in obilno rast. Prav je, da jih zaščitimo pred mrazom, in tudi ni tako zelo »odbito«, če smo kakšno noč dežurali, ko so bile napovedane temperature pod lediščem. Priznam pa, da sem se kar malce čudila tistim, ki so naredili vse potrebno, rastlinjake opremili s kaloriferji, potem pa celo noč bedeli in preverjali, ali morda ni zmanjkalo elektrike. Nekako še razumem tiste, ki se s pridelavo ukvarjajo profesionalno in je od preživetja njihove zaloge sadik odvisen prihodek celotne sezone, a za navadne vrtičkarje bi to vseeno morala biti dobro prespana noč brez večjih skrbi. Vrt bi namreč morali imeti zato, da v njem uživamo, ne pa, da nam predstavlja še dodatno skrb. Nikakor ne trdim, da bi nam moralo biti vseeno, če vidimo, da so naše rastline utrpele škodo, pomembno pa je, da nas to ne zapelje v krog negativnih čustev, kjer namesto raja začnemo doživljati pekel …
Ker je sodobni svet tako zelo prepreden z negativnimi informacijami, ugotavljam, da se vse lažje ujamemo v zanko pritoževanja, pretirane zaskrbljenosti in negativnih čustev. Ljudje postajamo vedno bolj nestrpni in nezadovoljni, namesto da bi najprej opazili napol poln kozarec, se naša pozornost že ob prvem pogledu ujame v prazno polovico. Navadno je vrt tisti prostor, kamor se lahko umaknemo s svojimi sivimi mislimi in jih skozi delo z zemljo in ob dotiku z rastlinami obarvamo v mavrico. Opažam pa, da tudi to ne zaleže več vedno, sploh ko nam narava ne prizanaša in se tudi med gredicami srečamo z izzivi. Namesto da bi z vrta prihajali nasmejani in srečni, po končanem delu domov pridemo utrujeni, vsem okoli hitimo razlagati, na koliko škode smo naleteli in kako jezni smo, ker nam ne gre vse po načrtih.
Pa je prav tako? Sama sem velika zagovornica tega, da svojo realnost ustvarjamo mi sami. Samo od nas je odvisno, ali bomo pustili, da nas neka situacija spravlja ob pamet, ali pa bomo morda izbrali drugačno pot in svojo pozornost usmerili na stvari, ki nas lahko razveselijo. Saj veste, kako lahko ob istem dogodku štiri osebe doživijo povsem različna čustva? Morda je nekdo, ki se je pravkar ločil od svojega partnerja, nasmejan do ušes, saj se zaveda, da so pred njim nove priložnosti in se je končno osvobodil odnosa, ki ga ni izpolnjeval. Nekdo drug pa ob ločitvi vidi konec sveta, saj si življenja brez osebe, s katero je preživel pretekla leta, pa četudi ob njej ni bil srečen, ne more zamišljati. Lahko pa nekdo tretji, ko podpisuje ločitveni sporazum, čuti le ogromno težo krivde, ker ni naredil vsega, da bi ob sebi obdržal osebo, ki jo ima rad. Okoliščine so za vse tri enake, čustva pa tako različna … To je dokaz, da naših čustev ne ustvarja situacija, pač pa se čustva rodijo iz naše interpretacije pogleda na to situacijo.
Ko se polno zavemo zgornjega dejstva, dobimo moč, da s svojo zavestjo začnemo negativna čustva zamenjevati s pozitivnimi. Saj to si namreč vsi želimo, kajne? Na ta svet zagotovo nismo prišli zato, da bi se počutili slabo in bi se marinirali v depresivnih mislih, pač pa vsi hrepenimo po veselju, ljubezni in notranjem zadovoljstvu. Ni tako? Ker je živčni sistem živih bitij osredotočen na preživetje, pa vedno videti napol poln kozarec ni naš naravni mehanizem. Da bi lažje pravočasno opazili potencialne nevarnosti, so naša čutila po svojem ustroju bolj kot na veselje osredotočena na negativne scenarije. Če namreč znamo prepoznati potencialno grožnjo, se ji bomo lahko pravočasno izognili in si rešili kožo. Naši možgani tako ves čas skenirajo okolico in avtomatično reagirajo, ko zaznajo nekaj ogrožajočega. Včasih so imeli dovolj premora, da so se lahko med grožnjami »resetirali« in pozornost usmerili tudi na lepe stvari, danes pa ...
Celoten članek preberite vjunijski izdaji revije Rože & vrt, ki je izšla 20. 5. 2024.
