Setveni koledar
več kot le vrtnarski pomočnik
Ena od dragocenosti naše revije, s katero si lahko bralci že vrsto let pomagate v vrtičkarski praksi, je tudi Setveni priročnik Marie Thun. Ponosni in hvaležni smo za sodelovanje z Založbo Ajda, ki je glavni »krivec«, da je priročnik dostopen tudi v slovenskem jeziku, predvsem pa za zaupanje gospe Mete Vrhunc, ki ima pomembne zasluge za to, da se Slovenci spoznavamo z nauki vizionarskega začetnika antropozofije ter biodinamičnega kmetijstva Rudolfa Steinerja. Prav po njegovih načelih je njegova učenka Marija Thun oblikovala Setveni priročnik, ki mu po domače rečemo tudi setveni koledar. A vsi setveni koledarji niso enaki in tudi ne enako točni. Večina je astroloških, Marija Thun pa je oblikovala ekipo, ki z več observatoriji po Evropi spremlja stanje na nebu in tako skrbi, da je setveni priročnik res najbolj točen. Pa so nebesni pojavi res vse, kar opredeljuje vrednost Setvenega priročnik Marije Thun? Meta Vrhunc nam bo razkrila, da je veliko več od tega.
Setveni priročnik Marije Thun je kot vsa Steinerjeva zapuščina vzet iz prihodnosti. Morda se sliši čudno, toda kdor vsaj približno pozna Steinerjevo zapuščino, bo o trditvi razmišljal in tako priročnik ob svojem delu z rastlinami uporabljal s še večjim razumevanjem.
Če govorimo o Steinerjevi medicini, ki za zdravljenje pozna svoj homeopatski pristop za krepitev lastnih zdravilnih sposobnosti telesa, uspešno zdravljenje z energijami kozmosa, zdravljenje s harmoniziranjem človeka, ki je padel iz svojega tridelnega ravnotežja, ki v zdravljenje vključuje pravila, določena s sedemletnimi ritmi razvoja človeka in k temu še s karmičnimi danostmi, bo prebivalec tega časa pogosto zamahnil z roko, češ, to je nakladanje. Kdor izkusi, kako ta medicina ne le odpravi simptome neke bolezni, temveč zna ozdraviti, bo mislil drugače. In drugače bo mislil, če ve, da je ta medicina običajna praksa zdravljenja že 100 let, ki ga v celoti plačajo zdravstvene blagajne v pretežnem delu zahodne Evrope. Tam ima zavarovanec prosto izbiro, v kakšno zdravljenje se poda. In ta način ima zelo dobro ime.
Če pogledamo Steinerjevo valdorfsko pedagogiko, ima v prvih sedmih letih glavno vlogo ljubeče, v vseh malenkostih posnemanja vredno okolje otroka. Odnos se spremeni v drugih sedmih letih, ko je ključna ljubljena avtoriteta, vseskozi razumevajoč in ljubeč vzgled ob spoznavanju temeljnih globalnih vsebin okolja in bivanja. Nobene prisile, a kljub temu avtoriteta. Glasba in vsaj en tuj jezik, evritmija od prvega razreda. Na višji stopnji pa poglabljanje orisov znanja ob dosledno spoštljivem odnosu profesorjev do bitja, ki se razvija. Vseskozi veliko praktičnega in umetniškega ustvarjanja. Nekdo, ki ne pozna oblikovanih osebnosti, ki po 12. razredu tako šolo zapuščajo, bi menil, da je zgrešeno, če učitelju ni pomembno, ali bo učenec res v tretjem razredu obvladal branje, pisanje, slovnico, poštevanko, temveč pušča brez pritiska, če je potrebno, učencu čas, ki ga zato v okviru svojih nadarjenosti potrebuje.
In imamo potem Steinerjevo kmetovanje. Da je prav vse odvisno od kozmosa. Da nista le Sonce in Luna, ki, kot vemo, vplivata na Zemljo, temveč učinkujejo na Zemlji sile vseh planetov našega Osončja, tudi vsa ozvezdja zodiaka. Da je nabiranje teh energij v rogovih ali na zdravilnih zeliščih mera, s katero moramo zemljo oživljati, da bo hrana, ki jo pridelamo, prinašala zdravje nam. Neuki vpraša, kakšne energije naj bi to bile, če jih znanost ne zna meriti – niti tehtati, meriti, šteti jih ne moremo, ker so nemerljive.
Medicina, šolstvo in pridelovanje hrane – tri elementarna področja, ki odločajo o razvoju človeka v prihodnje. Znanost trdi, da je zelo veliko pripomogla k njihovemu napredku. Toda tega nepristranska vseobsežna ocena ne more potrditi.
Česa se dotika Steiner s svojo medicino, pedagogiko, biodinamiko? V materialistični predstavi tega sveta tega ne moremo nikamor umestiti. Dotikamo se bistvenega, toda nemerljivega, duhovnega, ki pa je bistveno tudi pri človeku. Res ni bistveno, koliko smo veliki in težki, bistveno je, kakšen človek v tem templju iz materije živi. Je srečen, motiviran, družbeno odgovoren, zavzet za dobro, mu vitalnost za vse, kar bi rad, odlično služi?
Problem?
Steiner svojo zapuščino imenuje modrost o človeku ali antropozofija iz idealističnega svetovnega nazora. Pravzaprav je blizu tega, kar najdemo v krščanski genezi. Tudi sodobni fiziki ugotavljajo, da je materialni svet posledica duhovnega. Ljudje zahodnega sveta so se od tega zelo oddaljili.
Znanost, ki jo je človeštvo razvilo od 15. stoletja, se ukvarja s svetom posledic, čisto pa zanemarja svet razlogov. Je to lahko dobro? Steiner sicer priznava, da je materialistična znanost veliko dosegla, pravi pa tudi, da je lahko plodna le, če jo nadgradimo z duhovno znanostjo, torej v okviru zakonitosti sveta razlogov.
Steiner, eden od posvečenih, ki je imel globoke uvide v duhovni svet, ki se je lahko premikal po času nazaj in bil priča dogodkom preteklosti, o čemer je tudi veliko poročal, je videl tudi prihodnost in opozarjal na to, kar je nujno potrebno za prihodnost. V njegovi zapuščini so napotki njegove medicine, pedagogike in biodinamike vredni izjemne pozornosti in nujnega upoštevanja. Kar tke nad temi kot duhovna znanost antropozofija, postaja nujnost za oblikovanje človeka, čvrste osebnosti, ki jo čas zahteva.
Nejevernim Tomažem pomagajo k premiku biodinamiki, tudi v Sloveniji, ki jih je konvencionalno izobražena stroka dolgo imela za sanjače, pobirajo pa prva mesta na evropskih razpisih in vinarji prva mesta v svetu za kakovost svojih vin.
Steinerjeva zapuščina je ...
Celoten članek preberite vfebruarski izdaji REVIJE Rože& VRT!
