Sadje
Posebnosti rezi drevja koščičastih sadnih vrst
Zdi se, ta je tale članek nekoliko zakasnel. Pa pravzaprav ni! Res je, da je drevje pečkatih sadnih vrst večinoma že zdavnaj obrezano. Koščičarje, kot so breskve, marelice, češnje in slive, pa je vendarle bolje obrezati pozneje, po začetku brstenja ali tudi med cvetenjem in celo po njem. Spomnimo, zakaj in kako.
Pri vrstah in sortah koščičarjev, ki dozorijo pred jesenjo, se uveljavlja celo poletna rez kot osnovna, »zimska« pa postaja le dopolnilna. To še zlasti velja za drevje, občutljivo za parazitsko glivo škrlatni skladovec Stereum purpureum, ki povzroča bolezen listne svetlikavosti na različnih listavcih, najbolj pa prav na slivah. Naj poudarim, da so sintetični premazi za rane in cepilna smola za zaščito pred okužbo s to glivo popolnoma neučinkoviti, kar velja tudi za okužbe z nekaterimi drugimi patogeni.
V vseh primerih torej obrezujemo koščičarje v času vegetacije, in ne med njenim mirovanjem, kot je to pri pečkatih sadnih vrstah. Vzrok je v večji občutljivosti koščičarjev za vdor bakterij, gliv in fitoplazem skozi rezne rane, in sicer zaradi slabših obrambnih mehanizmov, kot jih imajo pečkarji. Med vegetacijo se namreč živa rana na kambialnem obroču hitro zapre, zato je možnost okužbe manjša, kot če bi rana bila odprta več mesecev po »zimski« rezi.
Če že, vsemu napisanemu navkljub, obrežem kakega koščičarja prej, kot je priporočeno, še posebno skrbno takoj po rezi poškropim vse rane z 10-odstotnim EM Terra Active, sredstvom na podlagi koristnih mikroorganizmov, ki svojega novega gostitelja branijo pred vdori patogenih zoprnežev. Do zdaj se je obneslo. EM uporabljam tudi za razkuževanje orodja, da preprečim prenos patogenov iz sadovnjaka v sadovnjak in z drevesa na drevo. Kot razkužilo za orodje so primerni tudi alkohol, pa 10-odstotna raztopina varekine in ožiganje s plinskim gorilnikom. Zadnji dve metodi pa sta nekoliko škodljivi tudi za orodje.
Domovina evropske slive
Ker sem o rezi češenj v prejšnjih številkah te revije že pisal, breskev in marelic pa je na naših vrtovih manj kot sliv, se tokrat posvetimo slednjim.
Pri nas sadimo večinoma različne sorte evropske slive Prunus domestica, predvsem samoraslo pa so pogoste še mirobolane Prunus cerasifera, katere kloni služijo tudi kot podlage za cepljenje sliv, marelic in včasih breskev. Evropska sliva je doma sicer v Perziji, v Armeniji in na Kavkazu, v Evropo pa so jo menda prinesli že vojaki Aleksandra Velikega, tako da so jo poznjee Rimljani že resno gojili. Kdo se je prvi spomnil žgati slivovko, mi pa ni znano. Je pa moral biti človek potrpežljive sorte, saj velja, da sadje jedo le tisti, »k´ ne mor´jo strpet, d´ b´ se šnopc skuhou.«
Celoten članek preberite v majski izdaji revije Rože&vrt/ Zeleni raj, ki je izšla 18. aprila 2022!
