Sadje
Posebnosti rezi hrušk
Hruške so poleg jablan in češenj še ena sadna vrsta drevja, ki zelo pogosto raste na slovenskih vrtovih. Ko pride čas za rez, jih marsikdo obreže »po občutku«, pač približno tako, kot se je naučil, da je treba obrezovati jablane. Čeprav sta rezi sicer res precej podobni, pa za hruške vseeno velja nekaj posebnosti. Tako je prav, da jih spoznamo in v prihodnosti sledimo najboljši praksi.
Vzgoja mladih hruševih dreves
Značilnosti rasti in razvoja krošenj so pri hruškah prav podobne, kot pri jablanah. Na razlike v razvoju drevesa in pri oblikovanju krošnje seveda vplivajo sortne lastnosti in podlaga, na katero je kultivar cepljen.
Koreninski sistem hruške, cepljene na sejanec divje hruške, je na začetku slabše razvit, z maloštevilnimi močnejšimi koreninami, ki so po izkopu v drevesnici navadno močno poškodovane. Zato taka hruševa drevesa v prvem letu po sajenju le skromno prirastejo, posebej še, če šepa preskrba z vodo in hranili ali pa če so posajena v neprimerna, revna tla. V takih razmerah hruška često le preživi prvo vegetacijo, zato šele drugo leto lahko pričakujemo prirast, ki omogoča razvoj krošnje.
Da bi se temu pri pripravi nasada hrušk na sejancih izognili, je treba vso pozornost nameniti nabavi kakovostnih sadik, pripravi tal in izbiri časa sajenja. V prvem letu po sajenju se je pametno odreči tudi vsem posegom v drevesce, ki bi zmanjšali njegovo listno površino, saj prav vsak list s svojo fotosintezo pomaga prehraniti koreninski sistem, da se do naslednje sezone lahko optimalno razvije, in šele takrat začnemo oblikovati krošnjo.
Precej lažje je, če za podlago izberemo katerega od tipov kutine, ki ima bogat, šopast koreninski sistem z veliko sesalno močjo. Zato omogoča zadovoljivo rast že v prvem letu po sajenju, enostavnejše in hitrejše oblikovanje krošnje ter zgodnejšo rodnost.
V primerjavi z jablano hruška odganja z več vegetativnimi brsti in v dobrih razmerah raste živahneje, odgnale mladike pa so večinoma krajše, zato se prej vzpostavi ravnotežje med rastjo in rodnostjo. Za hruško je značilna tudi močnejša rast vršnih poganjkov, zato je oblikovanje krošnje z več ogrodnimi vejami precej lažje. Zaradi izrazite, močne rasti provodnika je hruška zelo primerna za vzgojo vseh vrst krošnje s centralno vertikalno osjo. Spontano, brez rezi, pa se hruška razraste v etažno piramidalno krošnjo in tako obliko tudi dolgo zadrži.
Na posege med vegetacijo se hruška dobro odzove, posebej še na rano izolacijo ali sproščanje vrhov pri mladih drevesih v obdobju oblikovanja krošnje. S tem dosežemo dobro vršno prirast in dobro lateralno obrast z ne preveč bujnimi mladikami, ki zgodaj oblikujejo rodno brstje. Primeren odziv povzročimo tudi s polobročkanjem ali zarezovanjem nad brstom, da bi spodbudili rast novih mladih vej iz skeletnega (ogrodnega) lesa. Tako na dobrih tleh in ob namakanju v eni vegetacijski sezoni, celo brez krajšanja mladik, vzgojimo več ogrodnih vej nove krošnje.
Ker imajo hruševa drevesa krajšo bočno obrast in manjše listje kot jablane, so njihove krošnje lahko gostejše, brez bojazni pred škodljivim zasenčenjem. Nekatere sorte v prvih letih po sajenju odganjajo dolge in krive mladike, zato je pri vzgoji krošenj z močnimi primarnimi vejami treba postaviti primerne začasne opore, na katere vežemo neubogljivo mladino. Take sorte so pastorjevka, viljamovka, žifardova …
Pri sortah s skromno vršno rastjo moramo dosledno ...
Celoten članek preberite v aprilski izdaji revije Rože&vrt/ Zeleni raj, ki je izšla 21. marca 2022!
