Revija Zeleni Raj

Jeseni smo torej posadili sadno drevje. Če ste sadike takrat že nabavili, pa vam jih iz različnih vzrokov ni uspelo posaditi, shranili pa ste jih v zasipu, jih lahko posadite tudi pozimi, če le niso tla pregloboko zamrznjena. No, saj se ne spomnim, kdaj so bila nazadnje! Tudi snežna odeja ni ovira, saj so tla pod njo navadno prav primerna za obdelavo. Le sneg je treba najprej odmetati, da izkopane zemlje ne mešamo z njim, ker bi se tla tako preveč ohladila in spomladi pozno ogrela. Po sajenju pa odmetani sneg le namečimo nazaj, saj se zimski vlagi ob taljenju snega nikakor ni pametno odreči. Sajenje drevnine v tem času, čeprav se zdi pozno, ima še vedno vrsto prednosti pred spomladanskim. A o tem sem že pisal, je res?

Če bi vas ob teh besedah zdaj zajela sadjarska sadilna evforija, sadik pa v zasipu nimate, boste verjetno težko prepričali kakega drevesničarja, da bi vam jih prodal prav zdaj. Je pač čas zimske hibernacije. Zato vzemite pivo iz hladilnika, zavalite se v naslanjač in stoično počakajte, da napad mine. Sadike bodo na voljo spet spomladi! No, resnici na ljubo, že med redakcijo tega članka sem dobil informacijo, da v znani ljubljanski drevesnici sadike lahko nabavite tudi pozimi, če le tla niso preveč zamrznjena. Morda je tako še v kaki drugi.

»Domača« praksa ljubiteljskih sadjarjev

Pa se s sajenjem delo in skrb za mlado drevje končata? Je treba samo počakati, da zrastejo in dajo kaj od sebe? Ja, lahko! S tako »permisivno vzgojo« se na vrtovih svojih strank še prepogosto srečam. Zgodi pa se lahko dvoje.

Ali drevesce, ki je bilo posajeno v dobro pripravljena tla, zdivja po svoje in oblikuje nefunkcionalno, včasih preveliko in zagotovo slabo osvetljeno krošnjo, sorazmerno pozno zarodi in potem rodi alternativno, izmenično. Tako drevje raste v nevzdrževanih travniških nasadih ali pa kot divji sejanci.

Lahko pa drevesce ostari v cvetu mladosti, brez upanja, da sploh kdaj odraste! Zato, ker je skromnost v naši deželi lepa čednost in je drevesce posadil pišmevritik (»Bo že rasu, če če ...«), pognojil ga je Goren'c (»Glih tolk, da je, namo n'č preveč koštval ...«), jamo pa mu je izkopal lenuh (»Glih tolk, de grejo korenine not ...«). Tako drevesce brez ustreznega letnega prirasta je potem zelo težko spodbuditi v zdravo rast, če sploh. Veliko lažje je preveč razkokodakanega divjaka umiriti kot pa obratno.

Razlika med gojitveno rezjo in rezjo na rod

Če je bilo mlado drevje posajeno tako, kot je treba, potem nas spomladi, seveda, čaka prva rez, ki jo imenujemo gojitvena. Trajala bo prva leta vse do vstopa v polno rodnost, ko bo krošnja vzgojena do svojega polnega volumna, v skladu z izbrano gojitveno obliko ali arhitekturo. Cilj je čim prej vzgojiti funkcionalno krošnjo z močnim koreninskim sistemom in dobro zraščenimi vejami z dobro nosilnostjo, ki se ob obremenitvah ne bodo lomile. To traja tri do štiri leta pri drevju na šibkejših podlagah in do osem let pri drevju z velikimi krošnjami, ki je cepljeno na močne podlage, kot je sejanec.

Ker je vsaka krošnja pravzaprav sončni kolektor, je posebna skrb pri vzgoji kakršnekoli gojitvene oblike namenjena takemu razporedu vej v prostoru, ki omogoča kar najboljšo in čim bolj enakomerno osvetlitev celotne krošnje in čim večji zajem sončne energije. Večji je, več asimilatov, torej hrane, ustvari listje v procesih fotosinteze, večji je posledično tudi donos plodov.

Po vstopu v polno rodnost pa so cilji rezi sadnega drevja popolnoma drugačni in poslej govorimo o rezi na rod.

Celoten članek, skupaj s skicami gojitvene rezmi, najdete v februarski izdaji revije Rože&vrt/Zeleni raj.