Nepogrešljive
Trave na pohodu
Pohod trav (skupaj z ostalimi trajnicami) v naše vrtove se je začel v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja. V začetku res z veliko težavami in klavrnimi uspehi, pa vendar. V javne nasade še dolgo potem trave niso mogle prodreti zaradi okorelosti investitorjev, a tudi zaradi neznanja in nezainteresiranosti krajinarske ter vrtnarske stroke, ki bi morala biti gonilo napredka, pa trav kot potenciala še dolgo ni prepoznala. No, saj tudi trajnic po naših javnih nasadih do konca prejšnjega tisočletja ni bilo več, kot morda tu in tam le za vzorec ...
Tisti, ki smo zaznali estetsko in praktično vrednost trav, smo jim začeli utirati pot na naš trg okrasnih rastlin. Zavedali smo se potrebe po širokem sortimentu preizkušenih in na naravi prijazen način vzgojenih sadik. In vedeli smo, da to lahko dosežemo le tako, da najprej poglobimo svoje znanje, jih čim več spoznamo, preizkusimo v naših talnih in podnebnih pogojih ter potem razmnožimo in seveda ponudimo na trgu. Jasno je bilo, da vzgojene doma, brez uporabe takih in drugačnih ekološko spornih pomožnih materialov in na prostem, ne bodo potrebovale dolgih transportov in fosilnih goriv ter bodo kot take vzbudile pozornost ekološko ozaveščene javnosti.
Obiski evropskih vrtnarskih razstav in izobraževalnih ustanov, specializiranih sejmov redkih rastlin in tujih vrtnarij ter vrtov so nam širili obzorja ter omogočili dostop do izhodiščnih sortimentov. Nastali so tudi prvi poskusni in matični nasadi okrasnih trav v njivskih pogojih, kjer ni bilo možnosti zalivanja. Tako smo testirali tiste, za katere smo predvidevali, da so ekstremno trpežne in bodo preživele tako občasna dolga deževja kot tudi dolge in močne suše ter orkansko vipavsko burjo. Že na začetku 21. stoletja so naši poskusni nasadi doživeli vse vremenske ekstreme. Tako smo v naši zemlji in naših podnebnih pogojih pri veliko vrstah in sortah trav lahko potrdili ali ovrgli njihovo primernost, torej njihovo praktično uporabnost ali neuporabnost.
Na ta način smo preizkusili tudi marsikatero, drugje zelo priljubljeno travo, ki pa se pri nas ni obnesla in smo jo preprosto izločili iz proizvodnega programa. Taka je denimo cela serija novozelandskih šašev (Carex. sp.), ki so sicer očem zelo dopadljivi, a pri nas preživijo zelo malo časa ter se z odmiranjem odzovejo na niti ne tako zelo ekstremno sušo, močo ali mraz in torej ne spadajo med trpežne trajnice. Zato smo se jim pač odpovedali, saj obstaja zelo veliko neproblematičnih. Trgovci z rastlinami imajo seveda drugačne kriterije in jih trpežnost posameznih trav morda sploh ne zanima. In tudi vsi kupci trajnic ne dajejo vedno prednosti trpežnim vrstam in sortam. Zato je tudi marsikatera pri nas kratko živeča trava v uporabi bolj kot sezonska rastlina, čeprav se v drugačnih pogojih morda obnaša kot trpežna trajnica.
Na prostem preizkušene trpežne vrste in sorte trav smo potem množili, vsako na njej primeren način. Nekatere z delitvijo, druge s setvijo. Posajene v navadno vrtno prst v lončke je bilo potem praktično ponuditi na trgu, ki je trave postopoma začel ceniti in sprejemati.
Ob skrbi za velik sortiment trpežnih trav, domačo vzgojo trpežnih sadik in širjenju znanja o njih smo se hkrati zavedali, da so v vrtnarsko razviti Evropi sortiment trav, tehnika in tehnologija vzgoje sadik zelo razviti ter se seveda še naprej hitro razvijajo.
Res ne ravno naravi prijazno, pač pa trgovanju in dolgim transportom prilagojeno. Mikro propagacija in tkivne kulture omogočajo ...
Celoten članek preberite vnovembrski izdaji revije Rože & VRT, ki je izšla 21.10.2024.
