Nepogrešljive
Rastline tradicionalne kitajske medicine
Vroči poletni dnevi so mi ponudili idealno priložnost, da sem se v najbolj vročem delu dneva skril v senco in raziskoval nove zanimivosti s področja uporabnih rastlin. Tokrat vam bom razkril, katere rastline, ki se uporabljajo v tradicionalni kitajski medicini, so me najbolj navdušile. Tako zelo, da bodo seveda kmalu rastle tudi v mojem vrtu. Nekatere že kar nekaj časa pritegujejo mojo pozornost, vendar kar nisem zbral poguma, da vam jih predstavim. Potem pa sem se pogovarjal z našo čudovito sodelavko revije Rože & vrt, Slavico Smrdelj, in opogumila me je z besedami, da bi ona to z največjim veseljem prebrala in kaj tudi preizkusila v svoji kulinariki. Pa se torej sprehodimo malce skozi bogastvo tradicionalne kitajske medicine.
Tradicionalna kitajska medicina (TKM) je že skoraj 5000 let star, celovit sistem zdravljenja, v katerem so zdravilne rastline še posebej pomembne. Gre pravzaprav za skupek tradicionalnih medicinskih praks, ki izvirajo iz Kitajske, in čeprav se že tisočletja uspešno uporabljajo v Vzhodni Aziji, jo v zahodnem svetu uvrščamo v alternativni medicinski sistem.
Bistveno pri TKM je, da skuša zdravstvene težave reševati celostno in odpraviti tudi vzroke, zaradi katerih je bolezen nastala, ne pa le zdraviti simptomov. Njeno glavno načelo je celosten pristop k razumevanju človeškega telesa, ki prenovi celotno psihofizično počutje in zdravstveno ravnovesje. TKM temelji in izhaja iz obstoja medsebojno povezanih energijskih poti (meridijanov), po katerih se pretakata energiji jin in jang.
Osnovni principi TKM so: jin in jang, pet elementov (les, ogenj, zemlja, kovina in voda) ter energija či.
Kot zanimivost naj povem, da dobi zdravnik tradicionalne kitajske medicine denar od svojih pacientov le, če ostanejo zdravi. Samo pomislite, kako bistveno se to razlikuje od našega zdravstvenega sistema, v katerem je zdravnik pravzaprav plačan, ko je človek bolan!
Zdaj pa se čisto zares podajmo v svet rastlin, ki so povezane s kitajsko tradicionalno medicino.
Jiaogulan, zel nesmrtnosti (Gynostemma pentaphyllum)
Jiaogulan (izgovarja se džjaogulan) je ena od osnovnih rastlin tradicionalne kitajske medicine. Najzgodnejši zapisi o njem izvirajo iz Kitajske in segajo v leto okoli 1400 našega štetja. Poparek iz listov sladko-trpkega okusa se že stoletja uporablja v gorskih predelih južne Kitajske kot poživljajoč, pomlajevalni, dnevni čaj. Splošno ime na tem območju, »xiancao«, pomeni »zelišče nesmrtnosti«, tamkajšnji ljudje pa pravijo: »Deluje kot ginseng, vendar bolje kot ginseng!«
V provinci Guidžov živi nadpovprečno število ljudi, starejših od 100 let, razlog za svojo dolgoživost pa pripisujejo prav tam zelo razširjenemu uživanju čaja jiaogulan. Na Japonskem se rastlina imenuje »amachazuru«, kar pomeni »sladka čajna trta«, tam pa je znana tudi kot čajna in zelenjavna rastlina. Šele leta 1976 – pravzaprav čisto po naključju – so bile med znanstvenimi raziskavami odkrite iste snovi, po katerih je ginseng zaslovel kot kandidat za novo nizkokalorično sladilo v jiaogulanu: ginsenozidi.
V zadnjih letih je to zelišče postalo vse bolj priljubljeno kot poceni alternativa ginsengu, ne le na Kitajskem in Japonskem, ampak tudi v ZDA. Sestavine so pravzaprav delno enake sestavinam ginsenga. In jiaogulan vsebuje celo svoj razred saponinov, tako imenovane gipenozide, ki so v glavnem odgovorni za blagodejne učinke.
Jiaogulan je vzpenjavka iz družine bučnic Cucurbitaceae, ki jo je preprosto gojiti. Lahko ji na primer dovolimo, da pleza po verižnih ograjah ali pa jih uporabimo kot pokrivalo za tla. Ima majhne jagode, ki med dozorevanjem spremenijo barvo iz zelene v skoraj črno. Rastlina hitro raste v ...
Celoten članek preberite v septembrski številki revije Rože & Vrt, ki je izšla 19. 8. 2024.
