Nepogrešljive
Drobne in nežne kot sončna rosa, pa vendar krvoločne: rosike
Rastline za rast potrebujejo vodo, hranila, sončno svetlobo in medij, v katerega se ukoreninijo. Najpogosteje se rastline zakoreninijo v tla, iz katerih tudi črpajo hranila in mineralne snovi, ki jih potrebujejo za rast. Če talne razmere rastlinam ne omogočajo črpanja hranilnih snovi, se morajo rastline posebej potruditi, da v takih tleh lahko preživijo. Eden od mehanizmov preživetja v tleh, nedostopnih s hranili, je lovljenje in prebavljanje žuželk. Tako si rastline lahko priskrbijo potrebna hranila za rast in razmnoževanje. Rosike (Drosera) so le eden od številnih rastlinskih rodov, ki so razvile mehanizme za lovljenje in prebavljanje žuželk.
Prvi botanični zapis iz leta 1554 te zanimive rastline poimenuje »sončna rosa«. Več kot tristo let zatem jih podrobneje opiše Charles Darwin v svojem delu »Insectivorous plants«, v katerem tudi razloži delovanje mehanizma za prehranjevanje z žuželkami. Največja botanična pestrost rosik je v Avstraliji in na Novi Zelandiji, kjer je opisanih več kot 150 različnih vrst. Avstralska vrsta (D. bipinnata var. multifida) je največja med rosikami. Na svoje vilasto oblikovane lepljive liste lahko ujame celo zajca. Na severni polobli je opisanih samo sedem vrst, od tega so v Sloveniji avtohtone tri vrste rosike, vse pa spadajo med ogrožene rastlinske vrste. Najdemo jih na mokrih rastiščih, tudi pod vodo, na Pohorju, Pokljuki … Njihova najpogostejša hrana so dvokrilci, največkrat komarji.
Kako lovijo?
Rosike so po večini majhne, rozetaste trajnice, ki svoje nadzemne organe čez zimo pospravijo pod zemljo. Spomladi znova odženejo in razvijejo nove liste, ki so poraščeni z žlezastimi dlačicami. Te so rdeče obarvane in izrazitejše po robu lista. Na koncu vsake dlačice je kapljica organskega lepila, ki se zdi kot kapljica rose. S temi kapljicami rastlina privabi na obisk žuželke. Na list se zalepijo že ob prvem dotiku žlezastih dlačic. Ko se poskušajo osvoboditi, se ...