Nepogrešljive
Kaj pa erozija in trajnice?
Ob ekstremnih vremenskih pojavih čedalje pogosteje prihaja tudi do odnašanja vrhnje plasti zemlje oziroma tako imenovane erozije tal. Ta ima več negativnih posledic, od izgube rodovitnosti tal, degradacije krajine in onesnaženja voda do uničenja samega habitata. Kakšno vlogo pa imajo pri obvladovanju tega izziva trajnice?
Poznamo vsaj dve vrsti erozije tal: vodno in vetrno. V naravi sta vedno prisotni in že od davnine sooblikujeta zemeljsko površino, tako da sta precej »krivi« za zdajšnjo podobo naših pokrajin. To, kar danes vidimo okoli sebe, je torej posledica stalne erozije, a tudi spontanega zaraščanja z rastlinami ter seveda človekovega delovanja. Človek namreč z gradnjami, gozdarjenjem in kmetovanjem vpliva na videz pokrajine po vsem svetu. Ustvarja torej industrijsko in kulturno krajino. Z vrtnarjenjem sicer oblikujemo razmeroma majhen del površine zemeljske oble, a vpliv vrtnarskega delovanja človeka na erozijo v poselitvenih območjih kljub temu nikakor ni zanemarljiv.
Narava se na erozijo, tako vetrno kot vodno, vedno in povsod odziva s spontanim zaraščanjem s tako imenovanimi pionirskimi rastlinami, ki se same spontano naseljujejo na nov »prazen ali gol« prostor. Zato v naravi, tudi v kulturni krajini, golo zemljo srečamo le redko oziroma ostane gola le malo časa. Hitrost »celjenja ran narave«, ogolelosti tal torej, je odvisna od marsičesa, zlasti tudi od intenzivnosti poškodb in velikosti »poškodovanih površin«. Kadar voda odnese rečne bregove, se bodo ti po navadi v nekaj letih ali še prej znova odeli v divje rastline. Tudi plazovita območja v naravi v nekaj letih skrijejo svoje rane z novo rastlinsko preobleko. Kadar s težkimi stroji zarežemo v gozdno površino, da zgradimo gozdno cesto, se bo gozdno rastje v nekaj letih spontano naselilo na gole robove ceste.
Kadar se v naravi sprožijo zelo obsežni plazovi (naši predniki so rekli, da se je »podrla gora«), seveda vidno spremenijo »obličje zemlje« in spontano zaraščanje lahko traja zelo dolgo, toda prej ali slej narava zaceli rane. Kadar plazenje tal ogroža delo človeških rok, recimo ogroža objekte, ki jih je tam zgradil človek, temu rečemo naravna katastrofa. Ko se to zgodi, se bo nujno moral spremeniti odnos med naravo in človekom, saj se morda izkaže, da neki prostor za poselitev ali druge človekove aktivnosti ni več primeren. Narave pač ne moremo ukrotiti! Vsaj trajno in za vedno ne.
Kadar pa želimo pospešiti zaraščanje, zlasti popravljanje poškodb naravne vegetacije zaradi naših posegov v teren, lahko naravi pomagamo tudi z vrtnarskimi posegi in zasajanji. Zato urejamo zelene površine ...
Celoten članek preberite v oktobrski številki revije Rože&vrt, ki je izšla 18. 9. 2023
