Nepogrešljive
Kitajski paprijevec – vrtna zvezda za vse letne čase
V člankih, ki sem jih zagrešil v prejšnjih številkah te revije, no, v zadnji sem bil opravičeno odsoten, sem razpredal o kompozicijah okrasnih rastlin z grmovnatimi zvezdami, ki so večini vrtičkarjev dobro znane. Tokratna tema pa je grmovnica, ki je v naših vrtovih redka, prava eksotika, posebnost, kot lepa Kitajka sredi Ljubljane na postaji lokalnega avtobusa. Ja, res je Kitajka in zdi se, da ji uradno še nismo nadeli slovenskega imena. O njej pišejo kot o edžvortiji, edgevortiji, papirnatemu grmu, papirnemu grmu, papirusu … Jaz jo imenujem kitajski papirjevec, da že ime pove, od kod prihaja. No, pa sem iz lepe Kitajke naredil Kitajca! Ja, grm je, grm pa je samostalnik moškega spola … Katero ime se bo zares prijelo, bomo pa še videli.
V strokovnih krogih je vrsta znana kot Edgeworthia chrysantha, iz rodu Edgeworthia. Na Daljnem vzhodu ima v rodu še nekaj žlahte: na Kitajskem Edgeworthia albiflora, pa E. eriosolenoides, E. gardneri raste poleg tega še v Indiji, Nepalu, Vietnamu in Butanu, E. longipes pa le v Indiji in Mjanmaru. Pri nas avtohtono ne raste nobena vrsta tega rodu, bližnje žlahte pa je tudi v Sloveniji kar nekaj, saj papirjevci pripadajo družini volčinovk Thymelaeaceae. S slovensko zemljo so tako zadovoljni navadni volčin Daphne mezereum, blagajev volčin D. blagayana Freyer, alpski volčin D. alpina, dišeči volčin D. cneorum, lovorolistni volčin D. laureola in progasti volčin D. striata. Družino volčinovk pa uvrščamo v red slezenovcev Malvales, v katerem je tudi družina slezenovk Malvaceae, ki smo jo, daljno žlahto današnje zvezde, v eni od prejšnjih številk te revije že nekoliko spoznali.
Bližnje in daljno sorodstvo
Kot je že moja navada, bom najprej nekaj malega napredel o sorodnikih, ki rastejo pri nas, preden bo besede in hvale deležen kitajski papirjevec.
Navadni volčin D. mezereum je navaden verjetno zato, ker ga je najti skoraj po celi Evropi, zahodni Aziji, severni Skandinaviji in Rusiji. Pri nas je poznan še pod ljudskimi imeni: bohkov les, divji poper, kačja črešnja, modrasovec, pasji les, purgacionka, volčji koren, voučin … V južni Evropi je rad »gorjanc«, saj raje raste v predalpskem hribovju do 2000 metrov visoko, v severni Evropi pa se spusti tudi do morja. Je do meter in pol visok listopadni grm, ki mu prijajo apnenčasta tla, odcedna, a vlažna. Listi so podolgovato jajčasti, dolgi od 3 do 8 cm, široki pa le centimeter ali dva. Grm cveti od februarja do aprila, še preden se razvije listje, cvetovi so brez venčnih listov, svetle ali temno rožnate, zelo redko bele barve in močno dišeči, nanizani na lanskem lesu drug nad drugim, kar spominja na klas. Iz njih se razvijejo živo rdeče jagode s po enim koščičastim semenom.
Cela rastlina je strupena, posebej še jagode in mlade vejice. Šest plodov naj bi umorilo volka, človeka pa trije ali štirje. Kako so to ugotovili, me ne sprašujte. Nočem vedeti! Volčin je strupen tudi za živino, ptice, posebno drozgi, pa lahko jagode brez škode zobljejo in njegovo seme s kakci širijo naokrog. Zaužitje zelo strupenih jagod povzroči ohromitve, predvsem jezika. A zakonski možje, ne računajte preveč na ta pozitivni učinek! Sledi mu namreč močan glavobol, to pa že veste, kaj pomeni. Šalo na stran, na koncu lahko strup povzroči še ohromitev srčne mišice in smrt.
Je pa navadni volčin edini med volčini, ki ga prištevamo tudi med zdravilne rastline. Zdravilno je lubje, ki ga lupijo spomladi pred cvetenjem in ga takoj, fino zdrobljenega, porabijo za pripravo tinkture. Že dan star lub je menda brez vrednosti. Pripravek naj bi bil blagodejen zunanje pri kožnih mehurjih, čirih in revmatizmu, toksina daphnin in mezerein pa sta od leta 1995 pod znanstvenim drobnogledom zaradi učinkov proti levkemiji.
Sicer pa je navadni volčin že stoletja v uporabi kot okrasna rastlina, največ zaradi svojih dišečih cvetov, ki se odprejo v času, ko je cvetja res malo. Sadimo ga ...
Celoten članek preberite v septembrski izdaji revije Rože&vrt, ki je izšla 21. 8. 2023
