Iz tropskega sadja ustvarimo lepo lončnico

Delo

Iz tropskega sadja ustvarimo lepo lončnico

R.K.

Pozimi, ko naše telo išče vsak možen vir svežih vitaminov, postanemo nekoliko bolj pozorni tudi na eksotično sadje, ki ga ponujajo trgovinske police. Mango, avokado, papaja, liči … Če ne že zaradi drugega, si jih sem ter tja privoščimo že iz radovednosti. Pa imate navado, da takrat, ko si privoščite tako poslastico iz tropskih krajev, tudi preverite, na kakšni rastlini je zrastla? Wikipedija vam bo hitro postregla z vsemi potrebnimi podatki, a če si želite še malo več zabave, vas vabimo, da iz preostalega materiala rastlino vzgojite kar sami. Predstavljamo nekaj najbolj preprostih izzivov.

Tropsko sadje, ki ga kupimo kar v živilskih trgovinah, po večini vsebuje seme ali kak drug »reproduktivni« del. Ko ta potencial odvzamemo iz zrelega sadeža, lahko z malce našega truda tudi uspešno kali ali tvori nove korenine. Nekatere lahko posadimo kar neposredno v zemljo, drugi potrebujejo malenkost več priprav in potrpežljivosti. Ko bo zrastla mlada rastlinica, bomo dobili novo sobno lepotico, ki nam bo z malo srečo nekoč ponudila tudi slasten sadež.

Ananas

Ananas je nadvse priljubljen tropski sadež, a čeprav ga uživamo kar pogosto, presenetljivo malo ljudi ve, da ne raste na drevesu, ampak na tleh oziroma na steblu, ki izrašča iz središča rozete ozkih in dolgih listov s trdimi in bodičastimi robovi. Rastlina nekoliko spominja na kaktus, a v resnici spada v družino bromelijevk (Bromeliaceae), ki jim je s kaktusi skupno le to, da so sposobne preživeti v sušnih razmerah. V zadnjih letih smo na našem trgu že lahko opazili mini ananase, ki so se po vrtnih centrih in cvetličarnah prodajali kot sobne rastline, tako da se je zavedanje o podobi te rastline verjetno vsaj malce izboljšalo.

Ananas kot lončnico pa lahko vzgojimo tudi sami, in to kar iz ostankov, ki jih po zaužitju sočnega sadeža navadno zavržemo. Gre za rozeto listov, pravzaprav zgornji del sadeža, ki ga preprosto odrežemo tako, da ostane v enem kosu. Priporočljivo je, da smo pri izbiri sadeža nekoliko izbirčni in si dobro ogledamo, v kakšnem stanju je rozeta. Biti mora lepo zelena, nepoškodovana, lahko jo tudi malce poduhamo in tako preverimo, da diši sveže, brez kakršnih koli dodatkov po gnilem. Sadeži, ki prepotujejo dolgo pot in potem še kar nekaj časa presedijo na trgovinski polici, velikokrat namreč pretirano dozorijo, listi v rozeti pa začnejo gniti. Takim sadežem se vsekakor izognemo. Pred nakupom lahko kakovost rozete preverimo tudi tako, da liste nekoliko razpremo in preverimo, ali je sredica lepe zelene barve, nikakor pa ne sme biti rjave. Pomembno je tudi, da se listi trdno držijo sadeža in kljub poskusom, da bi jih izvlekli, prijema ne popustijo. Če sadež doseže vsa našteta merila, je pravi kandidat za nakup.

Listno rozeto odrežemo od sadeža tako, da okoli nje ostane le približno pol centimetra sredice sadeža. Pustimo jo stati čez noč, da se rez posuši, vmes pa pripravimo okrasni lonček, ki ga do ene tretjine napolnimo z vlažno šoto. Rozeto ananasa z dnom navzdol položimo na šoto in nato začnemo dosipati preostanek šote. Šota naj do približno ene tretjine višine objame rozeto, lahko je nekaj nasujete tudi med in nad liste. Ko boste končali, mora listna rozeta stati trdno v lončku, šota pa naj sega približno en prst pod rob lončka. Okoli posajene rastline nato napnemo prozorno vrečko za živila, da bomo v tem improviziranem »šotorčku« ustvarili mikroklimo z visoko zračno vlago, ki bo omogočila, da bo rozeta oblikovala korenine. Vrečko moramo nato vsak dan za nekaj časa dvigniti in tako omogočiti, da se rozeta dobro prezrači.

Lonček postavimo na podstavek, v katerega dnevno nalijemo vodo, a le toliko, da jo šota v celoti posrka, ostalo odlijemo, saj lonček ne sme stati v vodi. Po približno dveh do treh mesecih bi že morali opaziti počasno rast in takrat lahko vrečko za nekaj ur na dan že odstranimo. Tako rastlino privajamo na nižjo zračno vlago. Čas postopoma povečujemo, dokler vrečke v celoti ne ostranimo. Namesto klasičnega zalivanja rastlino pršimo z vodo, ko občutneje zraste, pa jo lahko tudi presadimo v približno dva centimetra večji lonec od prejšnjega. Ob presajanju uporabimo kakovosten substrat, v katerega primešamo malce kremenčevega peska. Mlada rastlina naj dobi čim več sončne svetlobe, zalivamo pa jo le na približno dva tedna.

Sadeža vsekakor ne pričakujte hitro, traja lahko tudi nekaj let. A nič zato. Če vam uspe in bo iz rozete listov zrasla nova rastlina, bo vaš eksperiment uspešen, pridobili pa boste tudi novo sobno lepotico. Sadež, ki se bo nekoč razvil iz socvetja na nekaj centimetrov visokem steblu, bo le dodaten bonus. Ko boste sočno nagrado odrezali in jo pojedli, se bo cikel te rastline tudi končal, saj rastlina po tvorjenju sadeža propade. Takrat lahko poizkus ponovite še enkrat.

Papaja

Plod papaje slovi po svojem prijetno sladkastem okusu, ki nekoliko spominja na melono ali marelico. Je velik, ovalen in hruškast, z gladko kožo, ki je najprej zelena, ko sadež dozori, pa se obarva v oranžno. Tudi meso je oranžno in sočno, v sredini ploda pa so črna ...