Revija Zeleni Raj

Lahko je ravna, ostra in jasno izražena ali pa mehka, vijugava in komaj opazna. Njena osnovna značilnost je, da vodi in usmerja pogled po prostoru in ima zato poudarjen vizualni pomen. Tam, kjer ga jasno razmejuje, nam tudi pomaga, da se v njem lažje orientiramo. Z mehkimi linijami poustvarjamo naravna prizorišča, z ravnimi in geometrijskimi pa podpiramo arhitektonske zasnove. V praktičnem pomenu je linija na vrtu srečanje dveh različnih materialov in dostikrat smo v zadregi, na kakšen način jo izdelati.

Najizrazitejšo linijo nam na vrtu ustvarjajo tlakovane površine. Postavljene v zelenino trate ali zasaditve izstopajo predvsem zaradi svoje barve. Obroba tlakovanja je večinoma določena z materialom, ki ga bomo uporabili. Tiste, ki nimajo določene oblike, kot na primer pesek ali asfalt, moramo obrobiti že zato, da jih lahko sploh izdelamo, pa tudi zaradi poznejšega vzdrževanja. Pri drugih tlakovanih površinah je obroba del celotne ureditve tlakovanja in je posebej ne poudarjamo, lahko pa jo izdelamo v drugačni barvi ali z izbrano borduro.

Večja težava pa so razmejitve med različnimi vrstami zelenih površin, kot na primer med trato in gredami s trajnicami, med trato in zelenjavnim vrtom ali med trato in živo mejo ter podobno. Obrobo potrebujemo predvsem za lažje vzdrževanje zasaditve, na eni strani je to košnja trate, na drugi pletje gredic, hkrati pa obrobe ustavljajo preraščanje in nezaželeno razširjanje bujno rastočih trajnic. Zagotavljajo, da bo izbrana oblika grede ostala nespremenjena. Za olajšanje košnje trate je merilo vrsta kosilnice, ki jo uporabljamo. Predvidoma naj bo robni pas tako širok in na takšni višini, da s kosilnico brez težav zapeljemo po njem in trato pokosimo.

Materiali za izvedbo

Ko se odločamo za izvedbo ločilnih pasov ali obrob, se torej najprej vprašamo, katere materiale na vrtu že imamo, in tem se z izborom prilagodimo. Gre za princip usklajenosti s celoto, ki nam vedno prinese dobre rešitve.

Kadar na vrtu potrebujemo jasno razmejitev brez poudarjenih robov, bomo uporabili kovinske obrobe, izdelane iz pločevine ali aluminija. Njihova prednost je prav v tem, da so skoraj nevidne, omogočajo pa izdelavo poljubnih oblik, saj jih lahko ukrivimo po izbrani liniji. Montaža je sorazmerno preprosta, element tipske dolžine pritrdimo v tla s palicami ali z daljšimi in močnejšimi žičniki. Med seboj jih povežemo s posebnimi stičnimi ali kotnimi elementi. Uporabljamo jih tako za obrobo tlakovanih kot zelenih površin.

Podobne glede izvedbe, po videzu pa precej manj elegantne, so obrobe iz predelanih umetnih mas, običajno zelene ali rjave barve. Posamezne dele med seboj preprosto staknemo in porinemo v zemljo. Uporabljamo jih za obrobo zasaditev s trajnicami ali zelenjavnega vrta.

Vrtni betonski robniki so klasični material za razmejitev, predvsem tlakovanih od travnih površin, za obrobo zelenjavnega vrta, obrobo drenažnega pasu ob hiši in podobno. Primerni so samo za izdelovanje ravnih linij, pri krivinah pa je z rezanjem preveč dela za učinek, ki ni ravno prepričljiv. Nekateri izdelovalci ponujajo že izdelane, zaokrožene kotne elemente. Poleg klasične, betonsko sive barve se dobijo tudi v nekaterih rjavih odtenkih. Rob iz betonskih robnikov je kar precej poudarjen, na vrtu pa običajno uporabljamo robnike debeline 5 cm.

Veliko bolj prilagodljive za izdelovanje različnih zaokroženih linij so betonske palisade. Gre za betonske stebričke pravokotnega preseka, na primer 12 x 18 cm ali premera 18 cm, dolžine od 30 do 100 cm. Običajno so sive, rjave ali opečne barve, nekateri se ujemajo z barvo izbranih betonskih tlakovcev. Z njimi lahko robni del tudi višinsko ločimo in izdelamo kot dvignjeno gredo. Polaganje je enostavno, pred zasipavanjem jih utrdimo s cementno malto. Linija iz betonskih palisad je precej poudarjena prav zaradi izrazite oblike posameznega elementa, zato je v daljših potezah lahko moteča. Pri dvignjenih izvedbah pa jo lahko delno zakrijemo in omehčamo z zasaditvijo.

Zelo preprosto, tanko obrobo okrog zelenjavnega vrta ali zasaditve s trajnicami lahko naredimo tudi iz lesenih plohov ali žganih opek, ki jih postavljamo na ožjo stranico. Les bomo morali po nekaj letih zamenjati, opeke pa večkrat poravnati, ker jih bo zimska zmrzal dvignila in premaknila.

Če potrebujemo široke robove, potem jih izdelamo iz betonskih plošč, iz rezanega ali lomljenega naravnega kamna, keramike ali iz železniških pragov. Običajno so široki od 20 do največ 40 cm, kolikor znaša standardna širina kvadratne betonske plošče. Ker so elementi tanjši, jih moramo polagati v cementno malto na utrjen tampon ali, če gre za keramične plošče, celo prilepiti na posebej izdelano betonsko podlago. Debelejše plošče iz naravnega kamna lahko polagamo tudi naravnost na zemljo, s fugo, ki jo bo prerasla trava.

Kombinacije

Če na našem vrtu prevladujejo tlakovanje površine iz betona (plošče, tlakovci, liti beton), potem dopolnjujoče obrobe izdelamo iz betona, lesa ali kovine.

Če so tlakovane površine izdelane iz naravnega kamna ali keramike, potem so primerne dopolnjujoče obrobe, izdelane iz naravnega kamna, keramike ali kovine.

Za tlakovane površine iz žgane gline ali cotta so dopolnjujoči materiali les, glina ali kovina.

Vrt, na katerem prevladujejo peščene površine, ima ustrezne obrobe iz kovine, naravnega kamna ali betona.

Vse našteto so seveda okvirna priporočila, svoje naj pridata še lastna domišljija in seveda slog  ureditve, ki ga želimo ustvariti.

Na vrtu pa smo seveda lahko tudi brez poudarjenih robov. Zadostuje redno pletje gredic in striženje vogalov, ki jih s kosilnico ne dosežemo, nekaj potrpljenja in dobre volje.

Vrste materialov za vrtne obrobe