Zelenjava
Lastno seme je smiselno pridelovati
Letošnje leto je marsikoga presenetil izid uradnega nadzora kakovosti semena, ki se prodaja na slovenskih policah. Tudi mene je – da si upa kdo prodajati tudi popolnoma nekaljivo seme. Toda to se ni zgodilo od danes do jutri. Dejstvo je, da je kakovost semena na trgu vsako leto slabša, a žal to sploh ni vezano na semensko hišo ali na vrsto vrtnine. Zato mnogi že nekaj časa razmišljajo o tem, da bi začeli pridelovati lastno seme, številni pa to tudi že počnejo in kličem jim bravo! Nekaj osnov smo pred leti že lahko prebrali v tej reviji, zato se bom danes osredotočila na konkretne rastline.
Osnovna pravila razmnoževanja
Upoštevati moramo osnovna pravila razmnoževanja živih bitij:
1. Vedno razmnožujemo samo najlepše, najboljše, najbolj zdrave osebke; to velja tudi pri rastlinah: pozitivna (in negativna) odbira. Pri negativni odbiri na večjih površinah odstranimo vse netipične, obolele ali kako drugače izstopajoče rastline.
2. Vedno razmnožujemo dovolj veliko število osebkov, da preprečimo razmnoževanje v sorodstvu in ohranimo tudi gensko pestrost v sami sorti. To število naj bi bilo po strokovni literaturi vsaj 50 (tujeprašnice), v praksi pa se izkazalo, da se jih razmnožuje oz. mora vsaj cveteti vsaj 20 rastlin (tujeprašnice). Zaradi ohranjanja genske različnosti se priporoča, da se tudi pri samoprašnih rastlinah pobere seme vsaj 10 rastlin. Vedno pa velja : več je, bolje je.
3. Treba je upoštevati izolacijo, razdalje med rastlinami za preprečevanje križanja med rastlinami iste vrste, a rastlin druge sorte, ali pa križanje z divjimi vrstami (na primer korenček, radič …). Izolacijske razdalje so sicer odvisne od posameznih vrst, najdete jih v različni literaturi. Morda naj navedemo nekaj najbolj znanih primerov, zaradi katerih nastajajo težave pri pridelovanju semena zelenjadnic. Pridelovanje semena korenčka, ki se križa z divjim korenjem na travnikih, je lahko težavno. Prav tako je dobro vedeti, da se med seboj skoraj brez težav križata rdeča pesa in blitva. Pomembna je tudi pozornost pri pridelavi semena radiča, saj se gojeni radič križa z divjo, modro cvetočo cikorijo.
4. KOMBINACIJA PRIDELEK / SEMENARJENJE je pogosto težavno ali celo nezdružljivo; zaradi želje po visokem pridelku rastline zanemarjamo zahteve semenic, zato te nimajo dovolj prostora, saj so pogosto precej večje od gojene rastline (solata), pozitivna odbira je težka, saj najlepše plodove najraje pojemo.
5. Za posevek moramo vse obdobje še bolj skrbeti, saj se vse bolezni rastlin s specialnimi boleznimi semena vred hitro prenašajo s semena na potomce.
6. Spravilo semena mora biti pravočasno – prepozno ali prezgodnje spravilo lahko privede do slabe kaljivosti, celo nekaljivosti semena.
7. Sušenje in čiščenje semena je zahteven postopek, ki zahteva posebna znanja.
8. Shranjevanje semena je prav tako pomembno, saj lahko zaradi nepravilnega skladišča kaljivost hitro pade.
Seveda pa so to samo osnovni pogoji, brez katerih je pridelava semena nesmiselna. Vsaka rastlinska vrsta ima še svoje posebne pogoje.
Pridelava semena paradižnika
Najlažje je pridelovati semena rastlin, ki tudi v pridelavi za hrano naredijo kaljivo seme. Med temi rastlinami je tudi paradižnik. Paradižnik je še vedno, kljub številnim težavam, ki jih občasno povzroča, najbolj priljubljena slovenska vrtnina.
Naj na začetku najprej povem, da bomo enak pridelek, kakor je plod, iz katerega smo vzeli seme, dobili le, če razmnožujemo sorte. Hibridi so namreč narejeni tako, da so produkt točno določene, izbrane sorte, ki daje plod, in druge, prav tako natančno izbrane sorte, ki daje očeta. Če sta ti dve sorti zelo različni, bo iz semena seveda zrasla rastlina, a ne bo dala enakih plodov. Podobno velja tudi za vse druge vrtnine, kot sta paprika in kumare. Seveda lahko radovedni in raziskovalni vzamete seme tudi iz plodov, ki jih kupite v trgovin in so vam všeč (mnogi jemljete seme iz plodov paradižnika blagovne znamke Lušt), a rezultati vas bodo včasih razočarali.
Tehnološka zrelost paradižnika (to je zrelost, ko plodove uživamo mi) je enaka fiziološki, ko je seme v plodu zrelo in kaljivo. Papriko in kumare pogosto uživamo, preden seme v plodu dozori. Plod paprike mora spremeniti barvo, tudi plod kumare mora pošteno porumeneti.
Vedno je najbolje in najdalj časa kaljivo seme prvih plodov. Pri paradižniku običajno izberemo drugo, v najslabšem primeru tretjo etažo. Ne izbirajmo plodov šele jeseni, ko smo se paradižnikovih jedi že malo naveličali.
Paradižnik je samoprašen, to pomeni, da se cvet oplodi s svojim cvetnim prahom in je možnost naravnega križanja majhna. Je pa pozneje, ko pritisnejo vročina, veter, temperaturni skoki …, ta možnost večja in tudi zato seme vedno pobiramo zgodaj. Prvih plodov ne poberemo, ker so pogosto deformirani ali poškodovani zaradi nizkih temperatur, ko se je pridelovala sadika.
Poberemo povsem zrele, lepo obarvane plode, ki so najznačilnejši za sorto, ki jo razmnožujemo. Če je na vrtu več rastlin te sorte, potem pogledamo tudi, da je materinska rastlina v najboljši kondiciji, najbolj zdrava, ima največ plodov …
Plod poberemo in iz njega stisnemo notranjost, mezgo. To mezgo damo ...
Celoten članek preberite v septembrski številki revije Rože & Vrt, ki je izšla 19. 8. 2024.
