Tudi to
Kako uspešni smo pri upoštevanju prepovedi privezovanja psov?
V javnosti se zadnje čase veliko govori o nezakoniti preprodaji pasjih mladičev, izpostavlja se problematika zapuščenih živali, vse premalo pa se govori o zagotavljanju primernih življenjskih razmer za naše štirinožce. Ste vedeli, da je že pred dvema letoma začela veljati zakonska opredelitev, ki določa prepoved privezovanja psov? Pa je to zaživelo v praksi? Imajo res vsi pasji čuvaji, ki živijo na prostem, na voljo primerno uto ali pesjak? Kaj naš odnos do živali govori o nas samih?
Jaz sem velika ljubiteljica psov. Naša angleška staffordska terierka Moana je pomemben del naše družine, z mano gre skoraj povsod, skupaj počivamo na domačem kavču, ponoči pa spi ob mojih nogah. Vem, da marsikdo to ocenjuje kot pretirano razvajanje štirinožnega kosmatinca, a ko me naša kužika pogleda s svojimi zvestimi učki, preprosto ne morem drugače. Priznam, imam jo iskreno rada in bi naredila vse, da se dobro počuti v naši družini. Verjamem tudi, da je to pravzaprav dolžnost in odgovornost vsakega lastnika psa. A žal velikokrat ni tako.
Novembra 2023 so začele veljati spremembe zakona o zaščiti živali, ki prepovedujejo privezovanje psov, do novembra letošnjega leta pa bo začela veljati popolna prepoved privezovanja (z nekaterimi izjemami). Kljub temu že na sprehodu po naši vasi žalostno opazujem, kako ob nekaj hišah psi še vedno ves dan preživijo priklenjeni na verigo in tudi takrat, ko temperature padejo pod ničlo, razjarjeno lajajo na svojem izpostavljenem mestu. Iz njihovega neprestanega zaganjanja in agresivnega lajanja je jasno, da ti psi na verigi niso zgolj fizično omejeni, temveč tudi psihično trpijo. Takšna izolacija vodi v stres, frustracijo in pogosto v reaktivno ali celo agresivno vedenje. Pes je namreč družabno bitje, ki potrebuje gibanje, interakcijo s svojo družino in okolico ter občutek varnosti. Življenje na verigi, brez ustrezne nege in pozornosti, pa predstavlja kruto nasprotje tega, kar pes kot vrsta potrebuje za kakovostno življenje.
Zakonske izjeme: legitimne ali le izgovor za zanemarjanje?
Da smo kot družba še vedno daleč od pravega spoštovanja živali, kažejo tudi hipokratične izjeme, ki jih določa zakon. Te namreč pravijo, da je privezovanje psov na verigo dovoljeno na kmetijah, kjer pes opravlja nalogo varovanja premoženja. Torej smo ob prepovedi privezovanja psov to z izjemo še vedno dovolili tam, kjer je bilo to tudi do zdaj najbolj kritično?
Čeprav močno spoštujem kmete, pa žal mnogi še vedno živali vidijo le kot svojo lastnino, ki mora služiti njihovim koristim, ob tem pa kaj dosti empatije ne premorejo. Psi so bili že od nekdaj na verige priklenjeni prav na kmetijah, in čeprav na sprehodu opazim tudi žalostne izjeme ob domačih hišah, najslabše razmere vidim prav pred kmetijskimi gospodarskimi poslopji. Še vedno marsikje verige niso dovolj dolge, psi nimajo zavetja, jezno lajajo praktično ves čas, pogosto slišim tudi lastnike, kako jih ogovarjajo z glasnim vpitjem. Žal je tako, da so bili, zgodovinsko gledano, psi na kmetijah pogosto obravnavani kot »delovno orodje« in ne kot živa bitja, ki imajo čustva, potrebe in pravico do dostojnega življenja, tako pa pri mnogih ostaja še danes.
Prav ta dvoličnost zakonodaje odpira vprašanje o naši družbeni odgovornosti do živali. Ali lahko rečemo, da smo kot družba napredovali, če še vedno dopuščamo, da so psi – naši najbolj zvesti spremljevalci – uporabljeni zgolj kot orodje, priklenjeno na verigo?
Ob tem bi rada apelirala tudi na vas, ljubitelji vrtnarjenja in narave. Še vedno namreč v domačih dvoriščih psi pristanejo na verigi in to brez prave zaščite. Predvidevam da predvsem zato, ker se lastniki ne zavedajo, da to niso primerne razmere za njihovega štirinožca. Pred nekaj dnevi sem opazovala, kako je neki lastnik, ki poseduje tudi zgledno lep vrt, pred njim pa dan in noč na verigi sedi domači kuža, ob nizkih temperaturah vseeno pomislil, da zebe tudi njegovega kosmatinca. Ob rob verige mu je prinesel odslužen otroški avtosedež, in ko se je pes ulegel nanj, ga je pokril z odejo. Kako častitljivo dejanje!
Ali pač ne … Takoj, ko sem prišla mimo, se je pes reaktivno pognal iz stolčka in s sebe vrgel toplo ogrevalo. Predvidevam, da lastnik ni ves čas preverjal, kaj se dogaja z njim, in ga vedno znova pokrival? Bližnjic ni in tako kot se mi vsak dan umaknemo v toplo, suho in urejeno domovanje, moramo podobne razmere zagotoviti tudi našim domačim živalim. Pasja uta ali pesjak, pozimi primerno izolirana, sta zakonska obveza za vsakega lastnika psa, ki svojega štirinožca ne pusti v notranjost svojega doma.
Kako lahko pomagamo?
Kot posamezniki moramo vsak zase prevzeti odgovornost in poskrbeti za svoje živali. Brez izjeme mora vsak, ki ima psa zunaj, svoje dvorišče ali vrt opremiti s primerno uto ali pesjakom. Ta mora biti dovolj velik, da se pes lahko prosto uleže, vstane in obrne, biti mora primerno izoliran in dvignjen od tal. Ne gre le zato, da skupaj zbijemo nekaj desk tako, da se pes lahko skrije pred dežjem in nočno vlago, ampak skušajmo živali zagotoviti vsaj minimalno udobje, ki bi ga želeli tudi zase. Pasja uta je sicer lahko tudi lep dodatek v vrtu, o tem pa bomo več pisali v eni od naslednjih izdaj revije.
Verjamem, da je naša odgovornost tudi ozaveščanje. Pogosto lastniki psov niso zlobna bitja, ki bi želela živali škoditi, pač pa ravnajo le tako, kot so to počeli njihovi predniki, in niti ne razmišljajo o tem, da je to narobe. Če torej poznate koga, ki neprimerno ravna s psom, se ...
Celoten članek preberitev februarski izdaji revije Rože& VRT, ki je izšla 20. 1. 2025.
