Revija Zeleni Raj

Žižula (Ziziphus Jujuba)

Žižula je zelo stara sadna vrsta, na katero pa smo v zadnjih desetletjih skoraj pozabili. Povsem neupravičeno, saj so njeni plodovi bogati z vitaminom C, vsebujejo tudi veliko železa, aminokisline, bioflavoide …, pa še nadvse okusni so. Njihovo zorenje je prav zabavno opazovati, saj na začetku spominjajo na zelene oljke, nato pa se počasi obarvajo rjavordeče in postanejo podobne dateljnom. Obiramo jih oktobra, ko se njihovo meso zmehča in lupina nekoliko naguba. Hrustamo jih lahko sveže ali jih kot dateljne posušimo, odlični pa so tudi za predelavo v marmelado in džem.

Žižula je manjše pokončno in počasi rastoče listopadno sadno drevo. Zraste do osem metrov visoko, njegove veje so razprte in rahlo povešave, krošnja je redka. Veje so tudi zgrbančene in posute s številnimi trni, zato moramo biti pri obiranju plodov še posebno previdni. Ovalni listi so skoraj usnjati in so zato tudi precej odporni proti suši. Deblo ima bleščeče in gladko lubje, ki popoka, s staranjem pa barva mladike vidno potemni. Drevo zacveti šele v maju in se tako izogne pozebi, njegovi cvetovi pa lepo dišijo in so nežnih rumeno-zelenih odtenkov.

Prednost žižule je, da je izjemno odporna proti boleznim in škodljivcem in je tako rekoč ni treba škropiti. Rastlina je samooplodna in rodi zelo kmalu po sajenju, navadno že v tretjem letu. Rada ima toploto, ne počuti pa se dobro v preveč vlažnih tleh in tudi ne pri ekstremno nizkih zimskih temperaturah. Največja težava v celinski Sloveniji je, da njeni plodovi začnejo dozorevati šele, ko se že začnejo pojavljati jesenske slane. Te lahko ustavijo dozorevanje, zato je še najboljša rešitev, da drevo posadimo v večji lonec in ga pred mrazom umaknemo v zaščiten prostor.

Najpogosteje prodajana sorta pri nas je 'Lang' (Ziziphus jujuba 'Lang'), v ponudbi pa je tudi debeloplodna sorta 'Dabaizao'.

Feijoa (Feijoa sellowiana)

Feijoo poznamo tudi pod imenom aka, njeni ovalni plodovi pa imajo prav zanimiv okus, ki v svojem podtonu združuje okus po banani, ananasu in jagodi. Poleg tega je zanimivega sladko-kislega okusa in se jo splača v sadni asortiment dodati tudi zaradi nadvse bogatih hranilnih vrednosti plodov. Belo meso je bogato z vitaminoma A in C, poleg tega pa še z magnezijem, kalcijem, kalijem, natrijem in fosforjem. Nekoliko več kot drugo sadje vsebujejo joda, tako da še posebno blagodejno vplivajo na zdravo delovanje naše ščitnice.

Ker feijoa izvira iz toplih predelov Južne Amerike, pri nas težko prezimi. Tako je najbolje, da jo posadimo v večji lonec in ga pozimi prestavimo v zaščiten prostor. Gojimo jo lahko v grmasti ali večdebelni drevesasti obliki; če je posajena v zemljo, lahko zraste tudi do štiri metre visoko, v loncu seveda precej manj. Paziti moramo, da je ne pregnojimo, saj ne mara prevelike vsebnosti humusa. Obožuje sonce in je načeloma dokaj odporna proti suši, vseeno pa moramo takrat, ko je posajena v loncih, nekoliko bolj paziti na primerno zalivanje.

Feijoa pa ni zanimiva le zaradi svojih sladkih plodov. Čudoviti so tudi njeni svetlo rožnati cvetovi, ki jih dopolnjujejo močno izraženi temno rdeči prašniki. Drevo zacveti v začetku poletja, ostane pa nadvse zanimivo tudi, ko cvetovi odpadejo, še posebno če jo vzgajamo v lepo obliko. Krošnjo krasijo svetleči modrikasto zeleni listi, ki so na spodnji strani pokriti z belkastim puhom. Tudi med prezimovanjem načeloma listov ne odvrže, zato ostane lep okras tudi v notranjih prostorih.

Večina sort ni samooplodnih, zato je priporočljivo, če želimo plodove, da sadimo vsaj dve sorti skupaj. Nekatere sorte, kot sta 'Mammoth' in 'Triumf', so delno samooplodne.

Rakitovec (Hippophae rhamnoides)

Rakitovec je še eden od pozabljenih darov narave. Je ...

Celoten članek preberite v novembrski izdaji revije Rože&vrt/Zeleni raj, ki je izšla 17. oktobra 2022.