Revija Zeleni Raj

Vrtnicam pred sajenjem nekoliko skrajšamo korenine in jim obrežemo nadzemne dele, če tega niso storili že v drevesnici. Na lanskih poganjkih naj ostane le od tri do deset očesc, pri vzpenjavkah od osem do deset. Slabotne poganjke odstranimo v celoti. Grmaste vrtnice sadimo v medsebojni razdalji 60 centimetrov. Sadimo jih tako, da je cepljeno mesto tik pod površino prsti. Če sadimo vrtnice iz cvetličnega lončka, korenin ne krajšamo, le razpletemo jih, če so bile v lončku že utesnjene. Stebelne vrtnice sadimo ob oporo, ki jo postavimo še pred sajenjem rastline. Pri vrtnicah vzpenjavkah porežemo vse slabotne poganjke lanskega leta in izrežemo nekatere najstarejše. Krepke enoletne poganjke privežemo na opore kar se da vodoravno in jih ne krajšamo. Tako omogočimo rastlini, da bo kvišku pognala veliko novih, s cvetjem obloženih poganjkov. Naj opozorimo, da vse vzpenjavke ne cvetijo enako. Stare sorte cvetijo samo enkrat, novejše sorte pa cvetijo dvakrat ali celo večkrat. Zato premislek ob nakupu ne bo odveč.

Če jih nismo posadili že jeseni, aprila sadimo tudi vedno zelene rastline, kot so iglavci in nekateri listavci (lovorikovec, sarkokoka, pušpan). Pri nakupu pazimo, da je koreninska gruda čvrsta, torej da se prst dobro drži korenin in ni razdrobljena, korenine pa gole.

Jama, v katero sadimo, naj bo dovolj globoka in ustrezno široka. Na dno jame natrosimo nekaj preperelega gnoja ali komposta, čezenj nasujemo prst in vse skupaj pohodimo. Nato v jamo položimo balirano rastlino in določimo končno višino, ki naj bo takšna, kot jo je imelo drevesce ali grm tam, kjer je raslo prej. Če je potrebno, prst še dosujemo in jo še enkrat pohodimo, da se pozneje ne bo več sesedala. Nato v sadilno jamo postavimo rastlino in jo do polovice zasujemo s prstjo, ki jo znova pohodimo. Nato razvežemo balirni ovoj in jamo do konca zasujemo s prstjo. Dobro zalijemo in po potrebi še dosujemo prsti.

Postopek ponovimo tudi ob sajenju zimzelenih živih mej, le da ne uporabimo hlevskega gnoja in da namesto jam izkopljemo sadilni jarek in vanj, na ustrezni razdalji, zasajamo posamezne rastline. Koliko rastlin bo potrebnih za določeno dolžino, nam bodo najbolje svetovali v drevesnici. Hlevski gnoj bi spodbudil prehitro rast, zato se rastline v živi meji ne bi bile učvrstile in oblikovale močnih poganjkov. Zaradi predolgih poganjkov bi morali živo mejo obrezovati večkrat kot običajno. Izjema je pušpan, ki ga lahko pognojimo s hlevskim gnojem, tudi če ga sadimo kot živo mejo, saj raste počasi. Če je pušpanova živa meja stara, polomljena zaradi snega ali ogolela, jo aprila lahko temeljito obrežemo na želeno višino. Obrežemo tudi olesenele dišavnice, kot so žajbelj, sivka, rutica, trajni majaron in materina dušica.

Sadimo tudi kisloljubne rastline

Ker med zimzeleno drevnino sodijo tudi sleči, azaleje in pierisi, aprila sadimo tudi te. Pripravimo jim ustrezno rastišče, ki mora biti dovolj široko in globoko. Zaradi specifičnih rastnih zahtev je najbolje, če na delu vrta (najbolje na gozdnem robu ali pod visokimi drevesi) uredimo šotišče, oziroma kislo gredo, kamor posadimo skupino rododendronov, azalej in pierisov. To je primernejše, kot da sredi vrta naredimo kupček šote in vanj zasadimo eno samo rastlino. Za šotišče bomo lažje skrbeli, ga zalivali in tudi rastline se bodo počutile bolje v družbi sebi enakih. Ker bo površina večja, bo manjša verjetnost, da pridejo korenine kisloljubnih rastlin v stik s prstjo, pomešano z apnenčastim peskom ali kamni.

Šoto moramo pred sajenjem dobro navlažiti in jo pomešati s preperelim hlevskim gnojem ali ji dodati ustrezna gnojila. Res je z urejanjem šotišča na začetku več dela, bo pa zato kasneje toliko lepši pogled na cvetoče razkošje rododendronov in azalej, pa še manj skrbi bomo imeli z nego rastlin. Šotišče lahko zasadimo tudi z resjem ali pa mesta med grmovnicami zasadimo s praprotmi, kačniki ali vrtnimi kresnicami.