Tudi to
Dišeči oljni rastlinski pripravki z domačega vrta
Uporaba rastlinskih pripravkov za nego telesa ima dolgo zgodovino in sega daleč v preteklost, v čas pred izumom destilacije eteričnih olj, po katerih danes tako radi posegamo. V domačem vrtu lahko pridelamo svoj rastlinski dišeči material in iz njega izdelamo blagodejne pripravke za sprostitev in lajšanje marsikatere zdravstvene tegobe, ki nas pesti po napornem delu v vrtu.
Rastlinska lepotila naših babic
Zaradi nedostopnosti in visokih cen kozmetičnih izdelkov so naši predniki nekoč redno uporabljali doma narejene rastlinske pripravke, predvsem za nego kože in las. Iz rastlin so zato pripravljali sveže iztisnjen sok, poparke, zeliščne vodice, dišeča olja in mazila. V domači kozmetiki je za vse kožne tegobe še danes najpogostejše ognjičevo mazilo, prav tako še vedno posegamo po kumari, ki velja za eno najstarejših rastlinskih lepotil pri kožnih izpuščajih in odstranjevanju peg.
Proti mozoljavosti velja poskusiti tudi z rmanovo vodo, žajbljevim in kamiličnim čajem, hrenom, namočenim v kis, kot učinkovit recept za lepo polt pa so naše babice uporabljale prašnike bele lilije, namočene v žganje. Pri odpravljanju neprijetnega telesnega vonja so bili nekoč v splošni rabi sveži listi bazilike, s katerimi so se podrgnili po koži, mlada dekleta pa so vejico bazilike, shranjeno v molitveniku, pogosto nosila tudi k nedeljski maši, saj naj bi vonj bazilike spodbujal naklonjenost med dvema osebama.
Blagodejnost oljnih rastlinskih izvlečkov
Med najpreprostejše domače postopke, s katerimi izkoristimo zdravilne in negovalne učinkovine rastlin, spadajo oljni izvlečki (macerati oz. izlužnine); te dobimo, ko iz rastlin med namakanjem v olju izlužimo tiste aktivne zdravilne snovi, ki so topne v maščobi. Vsem je dobro poznano šentjanževo olje in njegove antioksidativne, protivnetne in protimikrobne učinkovine, ki se podobno kot ognjičeva mast še danes najde v marsikateri domači lekarni.
Tudi iz nekaterih dišečih rastlin si lahko sami izdelamo blagodejna olja s širokim spektrom aromaterapevtskih učinkov, pri čemer potrebujemo le primeren rastlinski material, kakovostno hladno stisnjeno nerafinirano rastlinsko olje (npr. olivno, sončnično, mandljevo, kokosovo) in sterilizirano stekleno posodo s širokim grlom, ki dobro tesni. Pri tem velja upoštevati, da je treba rastline z veliko vsebnostjo vode najprej posušiti, s čimer podaljšamo rok trajanja izlužnine.
Za sušene rastline uporabimo suhi postopek, pri katerem z oljem zalite rastline v dobro zaprtem kozarcu hranimo v temnem in hladnem prostoru približno mesec in pol, nato jih precedimo skozi gazo in nalijemo v stekleničke. Tak macerat bo obstojen do enega leta. Obstaja tudi hitrejši postopek, pri katerem sveže rastline v olju toplotno obdelamo z izpostavljanjem soncu ali večurnim segrevanjem v vodni kopeli. Čeprav so te izlužnine manj obstojne in se rade pokvarijo, je kar nekaj dišečih rastlin, ki jih je treba macerirati sveže, na primer šentjanževka, laški smilj in cvet vrtnice.
Aromaterapevtske učinkovine dišečih izlužnin pri delu na vrtu
Ko nas po dolgem delu na vrtu začnejo boleti mišice, si lahko pomagamo z vtiranjem oljnega macerata, izdelanega iz bazilike ali lovorja; z dodajanjem listov poprove mete ali rožmarina bomo še dodatno spodbudili pretok krvi. Izlužnina iz cvetov sivke ali laškega smilja nam bo ublažila mišične krče in vnetna stanja pri zvinih in modricah, ki so ...
Celoten članek preberite v aprilski izdaji revije Rože &vrt, ki je izšla 18. marca 2024.
