Izšla je nova številka!

Preobrazba cvetočega nakita hiše z okrasnimi travami

Glavna sezona cvetočega okrasja se sicer počasi zaključuje, a to še ne pomeni, da se moramo od lepih okrasnih korit in loncev dokončno posloviti. Prav nasprotno. Jesen nam ponuja priložnost za u

Rehabilitacija zemlje po poletni suši

Poletje je zaznamovala izrazita suša, ki ni negativno vplivala samo na rastline, pač pa tudi na zemljo. Suša in vročina sicer še nista čisto za nami, saj bosta, zato da se vodne zaloge v zemlji

11 očarljivih kandidatk iz sveta čebulnic za ekstravagantno cvetje v prihodnjem letu

Kmalu bo čas, da posadimo čebulnice, ki nas bodo v naslednjem letu razveseljevale s svojim bogatim cvetenjem. V trgovinah in vrtnarijah so z vrečkami čebulnic že začeli polniti police, naše pri

+ še mnogo več preberite v zadnji številki!

Tudi to

Slovenka, ki pomaga Šrilanki v prehranski krizi

Špela Korinšek Kaurin

Šrilanka je ena izmed držav, ki jih je pandemija covida-19 najbolj prizadela. Pred nekaj meseci je doživela gospodarski zlom, v celotni državi primanjkuje hrane, številni prebivalci so se znašli pod pragom revščine. Večina Slovencev se danes zaradi kaotičnih razmer Šrilanki na daleč izogiba, srčna Velenjčanka, ki se predstavlja pod psevdonimom Leonora Erbah, pa z vsem srcem požrtvovalno pomaga nesrečnim Šrilančanom. Njeni smeli načrti temeljijo na inovativnih pristopih pridelovanja hrane in vrtnarjenja, podporo pa si je pridobila celo pri šrilanški vladi. Kljub polnemu urniku si je prijazno vzela čas za mednarodni klic, da bi z nami delila svojo zgodbo in morda s tem k pomoči navdihnila še koga

Le malo ljudi ve, da za polom v Šrilanki ni kriva izključno pandemija. Pomembno je h krizi doprinesel tudi nepremišljen zeleni eksperiment prejšnje vlade. Tik pred izbruhom covida-19 so napovedali rigorozno kmetijsko reformo, s katero naj bi Šrilanko spremenili v prvo državo na svetu s stoodstotnim organskim kmetijstvom. Na videz plemenita odločitev je bila prenagljena, zaradi nepripravljenosti kmetov na nov način pridelave in pomanjkanja organskih gnojil pa so propadli številni kmetje in začelo je kritično primanjkovati hrane v državi. A zgodba s Šrilanko se je za Leonoro začela že več kot desetletje nazaj …

Leonora je s svojo družino živela v Velenju in kot terapevtka manualne medicine ter poznavalka kitajske medicine uspešno vodila svoj posel. Malce po 40. letu je začutila, da z njenim telesom nekaj ni v najboljšem redu, in po več neuspešnih zdravstvenih pregledih so ji le postavili precej hudo diagnozo. Za mnoge bi lahko bila usodna. Leonora je začutila, da mora v svojem življenju narediti veliko spremembo, če želi, da bo zdravljenje uspešno. Najbolj jo je skrbelo za 19-letnega sina. Srce ji je govorilo, naj se odpravi na potovanje v kako bolj oddaljeno deželo, da bosta oba preizkusila, kako uspešno znata živeti drug brez drugega. Ko je iskala primerne kraje, je sledila svoji energiji in tako je srce izbralo Šrilanko.

Po prvem povsem turističnem izletu se je v deželo zaljubila, ko se je vrnila, pa so jo čakali zdravstveni izvidi. Zdravniki so ji kar petkrat preverili kri in Leonora je bila prepričana, da je z izvidi nekaj narobe. Pa se je močno motila – zdravniki so bili več kot presenečeni, ko so odkrili, da v njenem telesu ni več nobene sledi o bolezni, in jo z navdušenjem proglasili za ozdravljeno. Takrat se je Leonora iz globoke hvaležnosti zaobljubila, da bo v zahvalo »nebeškemu ozdravitelju« svoje življenje posvetila pomoči v Šrilanki.

V deželo se je začela vračati pogosto, vsakič za nekaj dlje časa. Vmes je njen partner umrl, na Šrilanki pa je spoznala šrilanškega mladeniča Chanako in med njima se je vnela močna iskra ljubezni. Čeprav je Leonora vedela, da je med njima ogromno kulturnih in tudi medgeneracijskih razlik, sta se poročila, in to je bil še razlog več, da je novopečena nevesta Šrilanko vzela za svoj dom. Med pandemijo se jima je življenje obrnilo na glavo, saj je turistična dejavnost, s katero sta se ukvarjala, povsem zamrla. Ko je Leonora obiskala sina v Sloveniji, v nekem trenutku ni našla več letalskih povezav in tako skoraj leto in pol ni mogla nazaj na Šrilanko.

V tem času je v Velenju opravljala terapije, ob pogovoru z enim od svojih klientov pa se je spontano razvila čudovita zamisel. Prav takrat so se že začeli kazati izzivi šrilanške kmetijske reforme in postalo je jasno, da Šrilanka sama ne more proizvesti dovolj organskih gnojil, uvoz pa je močno omejevala. Leonorin klient je bil eden od slovenskih proizvajalcev bioaktivnega organskega gnojila iz morskih alg in skupaj sta se domislila, da bi s tem gnojilom Šrilanki lahko pomagala pri reševanju njenih izzivov. Prijatelja sta se ponudila, da bosta donirala oziroma investirala 200.000 litrov svojega bioaktivatorja, in to je Leonoro spodbudilo k akciji. Ponudila se ji je odlična priložnost, da uresniči svojo srčno zaobljubo, in odločila se je, da bo naredila vse, kar je v njeni moči, da z organskim gnojilom Šrilančanom pomaga do novih virov hrane.

Začel se je dolgotrajen boj z dokumentacijo, a po letu in pol je končno dobila dovoljenje, da v Šrilanko uvozi kontejnerja organskega gnojila. Tudi ko je pošiljka že bila na meji, se je bolj z uradniki nadaljeval. Cariniki so zahtevali podkupnino, a odločna Velenjčanka ni popustila pritisku. Utrla si je pot celo do šrilanškega ministra za kmetijstvo in mu predstavila projekt, s katerim bi lahko deželi zagotovila izjemen vir doma pridelane hrane.

Zelo priljubljena in pogosta hrana na Šrilanki je rdeča leča dal, ki pa je Šrilančani ne pridelujejo sami, ampak jo uvažajo iz sosednjih držav. Kot belka je Leonora v tuji deželi lahko malce bolj radovedna in predrzna z vprašanji in tako je v ministra za kmetijstvo začela vrtati, zakaj tako pomembne nacionalne hrane, kot je dal, ne pridelujejo v svoji domovini. Odgovori so bili precej medli, predvsem pa jo je minister hotel prepričati, da njihove podnebne razmere za pridelavo niso primerne. A Leonora je trdila drugače. Še več, pripravljena mu je bila dokazati, da s svojim organskim gnojilom lahko na jugu dežele zelo uspešno pridela to visoko hranilno stročnico in tako Šrilančanom zagotovi izredno pomemben vir hrane.

Minister je projekt podprl in ji, če bodo rezultati uspešni, celo ponudil bogato denarno nagrado. Leonora je pridobila semena in se z lokalnimi kmeti dogovorila za zemljo. Njena prednost je, da je kmete pred tem dodobra spoznala in ve, da so za pridelek pripravljeni narediti prav vse. Pozna pa tudi njihove pomanjkljivosti, in te so povezane z lenobnim pristopom do življenja, zato potrebujejo veliko motivacije. In te Leonori ne manjka. Danes so semena že posejana, ...

Celoten članek preberite v oktobrski izdaji revije Rože&vrt / Zeleni raj, ki je izšla 19. 09. 2022.

Uradniki na terenu spoznavajo Leonorine namere.

arhiv Leonore Erbah