Nepogrešljive
Trave in še enkrat trave
Menda najbolj razširjena skupina rastlin na zemeljski obli so prav trave. Kar je samo po sebi gotovo najpomembnejši vzrok, da jih je zelo veliko različnih in da se med seboj razlikujejo po mnogih lastnostih in ne le po videzu. Je pa zato toliko bolj nenavadno, da so tako pozno dobile svoje mesto med tistimi rastlinami, ki jih masovno gojimo tudi po vrtovih in javnih zelenih površinah. To se je namreč zgodilo šele v zadnjih desetletjih. No, vrtne in parkovne trate imajo že dolgo brado, za druge namene pa trav do nedavnega nismo kaj prida cenili.
Potem smo odkrili njihovo subtilno lepoto, vsestransko uporabnost in bogastvo vrst in sort. Svoje je prispevalo tudi vsesplošno izogibanje kiču ter iskanje stika z naravo in naravnim videzom tudi v oblikovanju vrtov. Trave se namreč skoraj nikoli ne odlikujejo s togimi oblikami rasti in z živimi barvami listja in cvetja. Tistih nekaj, ki so divje kričečih barv, so izjema in ne pravilo. Ogromna večina trav se namreč ponaša z umirjenimi barvami tako listja kot tudi cvetja.
Tako si danes skoraj ne moremo zamisliti javne zelene površine ali vrta brez trav, pa naj gre za minimalističen pristop ali za iskanje raznolikosti oblik in barv v bogastvu različnosti. Včasih so prevladujoče, včasih pa so le dopolnilo drugim okrasnim rastlinam.
Zelo veliko trav, ki se danes na veliko uporabljajo v vrtnarske namene, izhaja iz narave, naše ali oddaljenih dežel. To so torej vrste, pri katerih se lastnosti staršev prenašajo na potomstvo tudi pri množenju s semenom. Velikokrat se nam na vrtovih zasejejo tudi same, nenadzorovano. Takrat nove rastline lahko uporabimo kot nove sadike, če jih potrebujemo. Ali jih pustimo rasti naprej, če so si že same izbrale prostor, ki tudi nam ustreza. Sicer pa jih obravnavamo kot plevel in jih čim prej populimo. Saj poznate definicijo za plevel, kajne? Plevel je vsaka rastlina, ki raste na nepravem mestu ob nepravem času!
Veliko pa so različkov teh osnovnih vrst trav razvili vrtnarji. Te se po eni ali več lastnostih razlikujejo od osnovnih vrst in predstavljajo sorte. Če pri vrstah velja, da jih praviloma lahko množimo s setvijo in se bolj redko poslužujemo delitve, velja pri sortah prav obratno. Le redke so dovolj genetsko stabilne, da prenašajo vse lastnosti na potomce tudi s semeni, če sploh razvijejo kaljiva. Zato veliko večino sort razmnožujemo le z delitvijo. Za tiste sorte, ki jih po naravni poti lahko le zelo počasi razmnožujemo, a jih je tržišče željno v velikih količinah, so zelo uporabne sodobne laboratorijske tehnike razmnoževanja, tkivne kulture torej ali mikro propagacija.
V vrtnarskem besednjaku prištevamo k travam tudi mnoge trajnice, ki so travam po videzu podobne, čeprav botanično ne sodijo med trave. Zlasti je takih veliko med močvirskimi in vodnimi trajnicami. Taki so recimo kolmeži (Acorus), vodne preslice (Equisetum), ločki (Juncus), bički (Scirpus), ježki (Sparganium), rogozi (Typha), ostrice (Cyperus) in še katera.
Manj trpežne vrste in sorte
Kot je sicer v vrtni kulturi navada, velja to tudi pri trajnih travah, da se prepletajo divje (pri nas v naravi rastoče ali avtohtone) s tistimi, prinesenimi iz narave drugih dežel, marsikdaj tudi z drugih celin, iz krajev s klimo, ki je podobna naši. Pri tem imamo včasih bolj in včasih manj srečno roko. Pri mnogih eksotih (od daleč prinesenih vrstah) se namreč sčasoma pokažejo lastnosti oz. rastne zahteve, ki jih preslabo poznamo in jim zato niti ne skušamo ustreči.
Marsikdaj pa njihove posebne potrebe tudi prepoznamo, a jim v naših vrtnih razmerah preprosto ne moremo ponuditi ustreznih rastnih razmer. Tipičen takšen primer so ...
Celoten članek preberite v decembrski izdaji revije Rože & VRT.
