Zelenjava
Trajnice na zelenjavnem vrtu – I. del
Ko govorimo o zelenjavnem vrtu, vrtičkarji po večini pomislimo na enoletnice. To so rastline, ki v enem letu iz semena ali čebulice ali gomolja naredijo liste, zacvetijo in tudi naredijo seme. Veliko zelenjadnic na naših vrtovih je botanično tudi dvoletnic - v prvem letu naredijo liste, koren oz. gomolj ali čebulico in v tej fazi jih mi navadno že zaužijemo. To sicer ni čisto po načrtih narave, saj je to, kar mi pojemo, sicer mišljeno kot rezerva hranil za naslednje leto, zato da bi takrat rastline lahko zacvetele, zasnovale seme in iz njega ustvarile svoje potomstvo. Ker prekinemo naravni krog razmnoževanja, moramo tako mi sami vsako leto vzgojiti nove sadike. Vrtičkarji sicer radi vsako pomlad sejemo in zasajujejo gredice na novo, to je pravzaprav skoraj že naša železna srajca. A vseeno ne smemo pozabiti, da na vrtu lahko rastejo tudi vrtnine, ki na gredicah ostanejo več zaporednih let in celo desetletij, v tem obdobju pa nam seveda dajejo tudi pridelek. To so vrtnine trajnice in o njih žal razmišljamo veliko premalo. Ker so v vrtovih pogosto preveč zapostavljene, jim namenimo nekaj več pozornosti. Čas je še kako primeren, saj je treba takrat, ko pripravljamo zasaditveni načrt z vrtninami trajnicami, pri načrtovanju uporabiti še malce več razmisleka.
Zakaj bi pridelovali trajnice
Trajnice na vrtu lahko nudijo veliko dobrega s precej manj našega truda. Enkrat jih posadimo, potem pa je z njimi dela le malo. Poleg tega jih pogosto pobiramo v času, ko enoletnice še ne dajejo pridelka ali pa so že prenehale s svojim življenjem. Običajno imajo globok koreninski sistem, zato nanje suša ne vpliva tako močno kot na druge zelenjadnice in zato lahko pridelek pričakujemo tudi v zelo sušnih letih. Močan trajni koreninski sistem običajno zmore samim rastlinam dovajati dovolj hranil, zato lahko v svoje dele vežejo več hranil tudi za nas. Res je, da so trajnice običajno nekoliko večje rastline, ki potrebujejo več prostora, a gojimo jih lahko tudi na okrasnih gredicah. Še bolje: odmerimo jim mesta ob ograjah, ob sadnem drevju, kjer so gredice trajne, in ne na samem vrtu. Lahko so tudi spremljevalke ob rastlinjaku.
Tipične trajnice na vrtu so špargelj, artičoka in kardij, rabarbara, stoletni luk in drobnjak (ter še nekatere lukovke) in topinambur. Trajnice, ki jih gojimo na enoleten način, pa sta hren in česen. Tudi čemaž lahko gojimo kot trajno vrtnino, čeprav je to rastlina, ki jo lahko naberemo tudi v gozdovih.
Je špargelj res le specialiteta?
Verjetno je špargelj pri nas najbolj poznana trajna vrtnina, zato sem se odločila, da jo v tem prispevku postavim na prvo mesto. Še preden se poglobim v njegovo vzgojo, najprej rešimo dilemo, ali govorimo o šparglju ali belušu. Nekoč je bilo pogosto ime za to vrtnino res beluš in še danes ga marsikdo poimenuje tako, a to ime ni povsem pravilno. S tem imenom pravzaprav označujemo poseben način pridelovanja vrtnine, ki ima botanično ime Asparagus officinalis in se je nekoč gojila izključno za obeljene poganjke. To pomeni, da se je spomladi na rastišče nasula debela plast (40 cm) zemlje, poganjki pa so se rezali, ko še niso prišli na plano, zato so bili beli oziroma obeljeni. Za take poganjke se je pri nas uveljavilo ime beluš, a danes špargljev ne jemo več takih. Po večini uživamo zelene (tudi vijolične, a tukaj gre za posebne sorte), kar pa pomeni, da poganjke režemo šele nad zemljo. Ko pokukajo iz zemlje, dobijo zeleno barvo, kar sicer pomeni, da so nekoliko manj krhki, imajo pa v sebi veliko več koristnih snovi, kar pomeni, da so bolj zdravi. Na ta način je šparglje tudi veliko lažje pobirati, zato seveda večina vrtičkarjev in pridelovalcev ne uporablja več starega načina in tudi zato je prav, da se vsi navadimo na pravilno slovensko ime špargelj.
Špargelj sadimo lahko jeseni, nekje v oktobru, a veliko bolj v navadi in bolje je, da ga sadimo nekje v aprilu, ko se zemlja ogreje vsaj na 10 oC. Pri šparglju sadimo sadike, ki jih lahko kupimo v vrtnarijah in tudi drugod. Klasična sadika v lončku z zemljo je običajno eno- do dvoletna, in ko jo bomo posadili, bo potrebovala vsaj štiri leta, da bomo lahko začeli pobirati pridelek. Tisti, ki ste nekoliko bolj nestrpni in ne morete toliko časa čakati na pridelek, poiščite v trgovinah sadike, ki so v bistvu gol koreninski sistem. Nahajajo se v vrečkah s koreninskim sistemom, če jih ne boste našli med klasičnimi sadikami špargljev, pa poiščite še med čebulnicami in gomolji okrasnih rastlin.
Šparglje sadimo tako, da najprej izkopljemo do 25 cm globok jarek. Če je možno, pred tem pognojimo gredo, vrt, vrstico, skratka mesto, kjer ga bomo sadili, z 20–25 l/m2 komposta. To je res veliko, a gre za trajnico, ki jo bo ta kompost hranil naslednjih 20 in več let. Še boljše bi bilo, da bi jeseni v tla zamešali oziroma zakopali nekje od 4 l/m2 do celo 6 l/m2 gnoja, a v tem primeru naj bo širina gredice za ta namen en meter. Spomladi slednjega nikakor ne delajte, saj bo velika količina gnoja škodila mlademu, nežnemu koreninskemu sistemu rastline.
Ko izkopljemo jarek, lahko po njem potresemo še nekaj komposta, nato po njem razporedimo korenine, ki smo jih kupili. Te naj bodo nekje 30 cm narazen, torej približno tri na tekoči meter. Koreninski sistem špargljev je nekoliko drugačen kot koreninski sistem večine trajnic. Ko ga boste vzeli v roko, boste videli, da ima na vrhu nekakšno špango, prečko, s katere gredo korenine samo na vsako stran, ne v krog. Naj vas ne zmoti, to je povsem normalno. Korenine nato v jarek polagamo tako, da bo ta španga v smeri vrste. To je potrebno zato, da se špargelj s koreninami ne bo širil iz vrste, ampak predvsem v vrsti. Tako bo vzdrževanje nasada lažje. Korenin pred sajenjem nikakor ne režemo, ne krajšamo.
Za štiričlansko družino potrebujemo približno 20 rastlin, da se bomo šparglja res do sitega najedli. Ko bodo korenine položene, jih prekrijemo vse skupaj z zemljo tako, da bo ostal majhen jarek, vdolbina. V prvem letu po sajenju se namreč priporoča namakanje, če je suša velika. Prostor pa lahko izkoristimo tako, da med vrstami sadimo nizek fižol, solato …, kasneje pa je medvrstni prostor smiselno zatraviti. Vendar mora biti za špargelj vsaj pol metra vedno prazne zemlje – brez rastlin. Ta del lahko prekrijemo s slamo, da bo dela še manj, ostalo pa kosimo. Koliko prostora naj bo med vrstami? Toliko, da bo za dve širini vaše kosilnice med temi polmetrskimi pasovi.
Pred sajenjem je priporočljivo ...
Celoten prispevek preberite v zadnji izdaji revije Rože & vrt v letu 2023.
