Revija Zeleni Raj

Pot v naše vrtove si utira tudi divja rastlina, ki jo na naravnih rastiščih od nekdaj nabirajo in v kuhinji uporabljajo kot specialiteto in jo po malem tudi sezonsko ponujajo v nakup. Ker ima poganjke, v starosti dolge tudi do dva metra, vsaj pri tleh rahlo olesenele, upogljive ali celo plezave, sicer pa žilave in čvrste, velja za polgrm ali trajnico, ki se rada naslanja na sosede, če ima to možnost. Kot je pri rastlinah nasploh nujno in v navadi, ima tudi ta svoje znanstveno (botanično) ime Asparagus acutifolius (ki velja za ves svet) ali ostrolistni beluš (od botanikov priznano slovensko ime). Le s poznavanjem tega imena jo nezmotljivo lahko definiramo in prepoznamo tako botaniki kot vrtnarji in seveda tudi vsa laična javnost. In kot je tudi v navadi, že od nekdaj rastline v svojem okolju poimenujemo tudi z domačimi ali krajevnimi imeni. Tako tej rastlini Slovenci rečemo tudi divji špargelj, kraški špargelj, bodljikavi špargelj, zimzeleni špargelj in morda ima še kakšno ime, ki meni ni poznano. Jaz mu najrajši poenostavljeno in po domače rečem kar divji špargelj, a kadar ga je treba zanesljivo in bolj natančno opredeliti, vedno dodam še strokovno ime Asparagus acutifolius, da ne bi bilo pomote. V Sloveniji rastejo v naravi namreč štiri vrste belušev (Asparagus), a tega, o katerega gojenju po vrtovih bo tokrat govora, zlahka ločimo od vseh drugih seveda po natančnem imenu kakor tudi po videzu in po tem, da so njegovi poganjki zimzeleni in trnasti. Dobro je tudi vedeti, da v naši naravi ne raste nobena druga podobna rastlina, s katero bi bila možna zamenjava.

Je pa poimenovanje »divji špargelj« lahko problematično z vidika natančnosti. A med nabiralci, uživalci in tudi vrtičkarji se je že udomačilo in zato vzamem to nenatančnost v zakup. Dejstvo je namreč, da so ljudska poimenovanja marsikdaj najmanj pomanjkljiva, če ne celo zavajajoča. Ponekod namreč napačno uporabljajo to domače ime (divji špargelj namreč) tudi za divje užitne rastline, ki nobenemu šparglju (Asparagus), ne divjemu, ne vrtnemu in ne okrasnemu, niso niti podobne. Take so na primer divji hmelj (Humulus lupulus) in lobodičje ali lobodika (Ruscus aculeatus), pa celo bljušč (Tamus comunis), katerih užitne mlade poganjke tudi nabirajo v naravi. Z domačimi imeni rastlin je namreč velik križ in na tem področju velja velika zmeda. Kadar se torej lotimo nabiranja užitnih rastlin v naravi, moramo obvezno vedeti, na kakšnih rastiščih jih lahko pričakujemo, in moramo jih res dobro znati prepoznati po videzu in ne samo po ljudskem imenu. Vedeti moramo tudi, ali morda v naravi rastejo podobne, ki morda niso užitne ali so celo strupene. In kdor želi o njih iskati na spletu ali v knjigah bolj natančne informacije, mora poznati tudi njihova strokovna imena. Samo tako lahko preprečimo zastrupitve, ki se žal ob nabiranju divjih rastlin tudi dogajajo.

Kje v naravi raste in kje ga je možno gojiti?

V naravi ga srečujemo na odcednih rastiščih, torej tam, kjer nikoli voda ne zastaja in tla niso glinasta, pač pa zračna. Lahko so peščena in kamnita, a vedno dovolj globoka in bogata s humusom, da rastlina lahko razvije svoje debele in dolge, napol olesenele korenike v globino. Na ta način namreč lahko kljubuje sušam, saj velja za kserofitno rastlino. Pogosto ga srečujemo po sredozemski makiji, zlasti na apnencu. Tudi po kraških gmajnah in zaraščajočih se travnikih ter redkih gozdičih. Sicer pa je doma po vsem Sredozemlju in Bližnjem vzhodu. In povsod že od nekdaj velja za užitno in celo zdravilno rastlino. Mlade vršičke nabirajo v naravi za lastne potrebe in po malem tudi za trženje. A delo je vse prej kot lahko. Zato ta specialiteta dosega visoke cene in je je na trgu vedno premalo. Poleg tega je vedno več prepovedi oziroma količinskih omejitev nabiranja. Sploh pa na zasebnih zemljiščih lastniki uveljavljajo svoje pravice.

Že dolgo se vrtnarji in kmetijci trudijo vpeljati to rastlino tudi v kulturo za tržne potrebe. Do nedavna so recimo italijanski raziskovalci razglašali, da jo je možno gojiti tam, kjer uspevajo oljke. No, resnici na ljubo, tam so tudi vodili poizkuse. Zunaj tega območja, ki je sredozemskim naravnim rastiščem res najbližje, do nedavna niso niti poizkušali. Danes pa vemo, da to niso edina možna rastišča, pač pa je ta rastlina mnogo bolj prilagodljiva, tudi na ostrejšo klimo, in jo je možno gojiti še marsikje drugje. Morda je to deloma tudi posledica klimatskih sprememb, ki dokazano povzročajo širjenje toploljubnih rastlin iz južne Evrope proti severu. S poizkusi najprej v Sloveniji in nato še po Evropi smo dokazali, da lahko uspeva še marsikje zunaj Sredozemlja. Danes rastejo sadike naših divjih špargljev (Asparagus acutifolius) že po vsej srednji in zahodni Evropi, od Avstrije, Švice, Nemčije do Nizozemske, Belgije in Danske. Gojijo jih vrtičkarji, kuharski guruji za svoje profesionalne potrebe kakor tudi ekološki kmetje za trg. Seveda rastejo tudi po vsej Sloveniji na vrtovih in nastajajo tudi že prvi večji nasadi v Sloveniji, tako v Primorju kot tudi v Prekmurju, in seveda na Hrvaškem. Zamah je dobilo tudi strokovno izobraževanje in tudi pri nas (ter v naši bližnji in daljni okolici) se vedno bolj kaže potreba po sadikah in znanju, da bi lahko čim več zainteresiranih pridelovalcev gojilo to kulinarično divjo specialiteto in da bi jo bilo možno dobiti tudi na prostem trgu.

Kako vključiti divje šparglje v običajen vrt?

Kot velja za vse vrtne rastline, tako tiste, ki k nam prihajajo kot eksoti, ali tiste, ki so jih vzgojili vrtnarji kot odbrane sorte, velja tudi za tiste, ki rastejo v naši naravi, a jih želimo gojiti tudi po vrtovih, da moramo vnaprej poznati njihove lastnosti in njihove rastne potrebe. Za umeščanje divjih špargljev v vrt je torej ključnega pomena, da ...

Celoten prispevek preberite v zadnji izdaji revije Rože & vrt v letu 2023.