Revija Zeleni Raj

Zdi se, da vrtičkarji prav pri gnojenju delajo največ napak, zaradi katerih so kasneje pogostejše tudi težave na rastlinah. Poznamo temeljno, osnovno gnojenje, ki ga opravimo pred setvijo ali presajanjem rastlin, in dognojevanje. Poleti je veliko vprašanj in predvsem želja po dodatnem gnojenju, dognojevanju. A je tako dognojevanje pogosto bolj škodljivo kakor koristno.

Poletno dognojevanje s fosforjem in kalijem samo izjemoma

Večina vrtnikov, ki želijo vrtnine pridelovati kar najbolj naravno, ekološko, gnoji z organskimi gnojili. Med njimi je še vedno je najbolj priljubljen hlevski ali kateri drug gnoj, nekateri se odločijo za kompost, vedno več pa jih tudi posega po t. i. kupljenih organskih gnojilih. Veliko ljudi ne ve, da je tako gnoj kot odličen kompost možno tudi kupiti.

Skratka, organska gnojila vsebujejo hranila za rastline, vezana v tako obliko, da se počasi sproščajo in jih zato rastline ne »pojedo« vseh naenkrat. O tem je bilo že veliko napisanega, zato naj samo na hitro ponovim. Gnojenje z organskimi gnojili jeseni (gnoj) ali spomladi (kompost) zadošča rastlinam za vso rastno sezono. Dognojevanje tal s posameznimi hranili, kot sta fosfor ali kalij, ni potrebno, razen v izjemnih primerih. Je pa pogosto zelo smiselno listno, foliarno dognojevanje, pri katerem se bomo ustavili v nadaljevanju.

Izjemoma dognojujemo s kalijem samo, če je prst zelo peščena in obenem vsebuje premalo organske snovi. Najpogosteje so to površine na naplavinah vodotokov. Tam se kalij obnaša podobno kakor dušik, torej se spira, in ga je dobro zelo zahtevnim vrtninam ob okopavanju še enkrat dodati. Zahtevne vrtnine so: kapusnice, razhudniki, rdeča pesa, zelena in le izjemoma tudi korenček.

V tla med poletjem hranil, pa naj bodo organska ali mineralna, z izjemo dušika, ni treba dodajati.

Na isti gredici lahko v eni sezoni pridelamo tudi več vrtnin

Ko pospravimo prvo vrtnino, se pogosto pojavi vprašanje, ali naj tla ponovno založimo z gnojili. Posebej zdaj, v poznem poletju in na začetku jeseni, ko sejemo prezimne posevke, solato, motovilec in špinačo, je takšno vprašanje pogosto.

Moj odgovor je, da po spravilu prvega posevka drugega ni treba ponovno gnojiti, če smo osnovno gnojenje opravili z organskimi gnojili. Organska gnojila so namreč nekakšna rezerva hranil, hranila se počasi, s pomočjo mikroorganizmov sproščajo in so na voljo rastlinam ves čas rasti. Zato so organska gnojila do narave prijaznejša, saj tudi močnejši nalivi hranil v večji količini ne morejo sprati v podtalnico. Res pa je, da mora biti zemlja vlažna in rahla ter zračna, da imajo mikroorganizmi dobre razmere za razmnoževanje. Zato je tako pomembno, da ves čas rastne dobe skrbimo za rahla, prekopana tla in da vrt, če je le mogoče, tudi zalivamo.

K živim, mikrobno dejavnim tlom, ki vsebujejo dovolj hranil za rastline, veliko pripomorejo tudi zastirke. Te so lahko tudi folija, a naravna zastirka, pokošena trava in druga organska masa s svojim počasnim razkrojem pripomorejo, da imajo rastline na voljo še dodatna hranila.

Torej, ponovno gnojenje gredice, potem ko posadimo nove vrtnine, ni potrebno. Je pa dobro razmisliti, kaj bomo sadili v nadaljevanju. Vemo, da stročnice v tleh za sabo pustijo nekaj dušika. Zakaj ne bi te njihove odlike izkoristili, in po nizkem fižolu ali grahu posadili vrtnine, ki so nekoliko bolj »požrešne«, na primer kapusnice ali sladko koruzo, nekoliko kasneje pa tudi endivijo ali radič? Rahla, globoko prekopana tla, ki ostanejo po pobiranju  krompirja, izkoristimo za strniščno, poletno setev korenovk in podobno.

Motovilec in špinača ne zahtevata veliko hranil, saj imata kratko vegetacijsko dobo, z zelo redkimi izjemami jima zadoščajo hranila, ki jih predhodna vrtnina ni porabila. Ne pozabimo, da gredic v poletni vročini nikoli ne prekopavamo globoko, samo plitvo obdelamo zgornjo, setveno plast. Tako hranila ostanejo v območju plitvih korenin omenjenih vrtnin. Pri prezimnih posevkih omenjenih vrtnin in solate pa lahko z dodatnim gnojenjem celo škodimo, saj preveč bujno, prehitro rastoče vrtnine slabše prezimijo. Dognojevanje opravimo ob prvem spomladanskem okopavanju.

Gnojenje in vročina

V letošnjem letu smo se zopet srečali z zelo dolgimi obdobji suhega in vročega vremena. Nekatere vrtnine so se na to odzvale tako, da so močno upočasnile rast, druge so opustile cvetenje ali pa so cvetovi odpadali, in podobno.

Pogosta reakcija pridelka željnih vrtičkarjev na takšne znake je dodatno gnojenje. Ker je upočasnjena rast, dognojujejo seveda z dušikom. To je največja napaka, ki jo lahko naredijo. Nekatere vrtnine namreč v vročini preprosto ne uspevajo, zato gredo v nekakšno »zimsko« spanje, čakajoč na hladnejše vreme. Dodajanje dušika je zanje nekaj takega, kakor bi žejnemu dali piti morsko vodo ali močno soljeno klobaso. Nasploh velja, da je dušik pri visokih temperaturah nezaželen, celo pri plodovkah.

Rastline, ki imajo preveč dušika, potrebujejo tudi več vode, saj so njihove celice velike in polne vode. Tudi namočene koprive so dušikovo gnojilo, zato z njimi v poletni vročini nikoli ne zalivamo, lahko pa z njimi škropimo plodovke, saj učinkujejo v tem primeru krepčilno, dvigujejo odpornost rastlin.

Rastlinam nekoliko pomagamo z gnojenjem prek listov, predvsem z različnimi izvlečki iz alg ali vitaminsko-aminokislinskimi kompleksi. Doma si lahko naredimo pripravke – čaj iz svežih ali posušenih cvetov ognjiča ali regrata.

Listno gnojenje

Vse prej opisano je veljalo predvsem za gnojenje tal oziroma prsti preko korenin. Izsušena in pregreta tla ne zagotavljajo hrane rastlinam. Če in ko se pojavijo znaki pomanjkanja, prizadetim rastlinam zagotovimo dovolj hranil preko listov – foliarno. Danes je na izbiro veliko različnih listnih gnojil, ki jih lahko uporabimo.

Poleti je najpomembnejše listno gnojenje s kalcijem. Kalcij je namreč hranilo, ki se po rastlini premika od korenin do listov in nato do plodov na povsem svoj način. Ta način je blokiran, ko se temperature dvigujejo, zato plodovi paradižnika in paprike gnijejo, plodovi bučnic se sušijo, pojavijo se ožigi listnih robov solatnic in obroči na prerezu zelja in čebule.

Kalcij je zelo pomemben gradnik celičnih sten. Če ga ni, celice propadejo, mi pa ta propad vidimo kot suho gnitje, propadanje rastlinskega tkiva. Ta učinek je še večji, če imajo rastline na razpolago preveč dušika, pa tudi kalija. Še vedno preveč ljudi meni, da bodo rastlinam pomagali z apnjenjem ali dodajanjem kalcija v tla. Vendar apnjenje ne pomaga, saj kalcij iz tal preprosto ne pride do najbolj oddaljenih koncev rastline.

Pomaga samo redno, listno gnojenje s kalcijevimi listnimi gnojili. Veliko kalcija vsebujejo tudi namočene koprive ali razredčeno mleko. Vendar je treba z naravnimi pripravki rastline škropiti, ne zalivati, s škropljenjem enkrat na teden pa začeti že takoj ob nastanku prvih plodov in to redno početi vse poletje. Pomanjkanje kalcija v tkivih rastlin se lahko po koncu sušnega obdobja ob začetku deževnega obdobja pokaže kot slabša odpornost proti boleznim, torej posamezne vrtnine hitreje obolijo.

Stanje še pospešimo in poslabšamo z dodajanjem dušika, predvsem pa z neenakomerno preskrbo z vodo.

V hudih razmerah, pri previsokem ali prenizkem pH prsti in seveda preobilnem gnojenju z dušikom prizadene nekatere vrtnine tudi pomanjkanje elementa bora. Najpogosteje so to kapusnice, cvetača, pa tudi zelena, rdeča pesa in solatnice. Pomanjkanje bora lahko prizadene tudi plodovke, saj bor sodeluje tudi pri procesih oploditve. Pomanjkanje bora na paradižniku opazimo pri peclju ploda, tam se pojavlja rjav krastast rob. Ta sicer nikogar ne moti, posledice pomanjkanja bora in previsokih zračnih temperatur pa so slabša oploditev, manjši plodovi ali pa plodov sploh ni. Solatnice dobijo črne, rjave srčke v notranjosti rozete. Votla črna notranjost, počasnejša rast, manjši koreni so znaki pomanjkanja bora pri korenovkah, posebej pri zeleni in rdeči pesi.

Dodajanje bora moramo seveda uskladiti z dodajanjem kalcija, saj listnih gnojil nikoli ne mešamo med seboj. Bora ni treba dodajati tako pogosto kakor kalcija.

Seveda se lahko v vročini in suši pojavi tudi pomanjkanje drugih hranil. Naj omenim  še magnezij in železo. Pomanjkanje magnezija je značilno za fižol, ki nenadoma postane svetlejši. Mnogi vrtičkarji zato dognojijo z dušikom, ne da bi se zavedali, da s tem težave rastlin podvojijo.

Ponovno opozorilo vrtičkarjem: če želite, da se bodo hranila iz organske snovi, ki so v prsti, dobro izkoristila, vrtnine vedno sejte v vrste. Le tako boste kasneje vrste uspešno obdelovali, jih okopavali, skratka vzdrževali v takem stanju, da bodo mikroorganizmi lahko opravili svojo nalogo – poskrbeli za hranila rastlinam.

Ko postanejo listi fižola nekoliko presvetli, najprej preverimo, ali ni na njem pršic. To se vidi tako, da so listi sicer videti rumenkasti, od blizu pa opazimo, da je ta rumena barva sestavljena iz številnih drobnih rumenih pikic. V tem primeru je treba ukrepati z insekticidom. Če pa je listna površina enakomerno svetla, rastni vršički pa še temnejši, vemo, da rastlini  primanjkuje magnezija. Podroben ogled listov nam pokaže, vsaj sprva, tudi nekoliko temnejše tkivo ob listnih žilah. Fižolu je zato smiselno dodati magnezij, saj ima pomembno vlogo pri razvoju rastlinskih organov.

Pogosto, v letošnjem letu še posebej, se pojavijo rumene, živo rumene ali samo svetlejše lise na spodnjih listih paradižnika. Pri tem so listne žile in tkivo okoli njih še izrazito zelene barve. Mnoge vrtnike pojav prestraši in zato se zatečejo po pomoč k najrazličnejšim pripravkom. A je tudi ta pojav samo zunanji znak pomanjkanja magnezija, ki je izrazitejši v vročini in pogostejši pri preveč prehranjenih rastlinah. Kasneje se rumene lise obarvajo tudi rjavo. Zelo redkokdaj je smiselno listno gnojenje z magnezijem. To naredimo le v primeru, da se listi res pričnejo tudi sušiti. Najpogosteje so to stari spodnji listi, ki so svojo vlogo že opravili in jih preprosto odstranimo. Ne zavrzimo jih, ampak jih položimo okoli kapusnic, saj njihov vonj odganja nadležne gosenice in bolhače.

Naj povzamem vse napisano: poleti na vrtu raje ne gnojite, saj je škode lahko več, kakor pa bo koristi. Nekatera listna gnojila, kot je kalcij, so pogosto nujno potrebna, da boste pridelali zdrav pridelek. Vse pa delajte zmerno, z zdravo kmečko pametjo, rednim opazovanjem vremenskega dogajanja in rastlin na domačem vrtu.