Vrtovi
Trni kot orožje
O živih mejah smo pogosto pisali in spodbujali njihovo zasajanje, saj imajo številne pozitivne učinke za naše okolje, poleg tega pa so vsaka po svoje privlačne. Seveda ne zanikamo, da je z njimi precej več dela kot z grajeno, kovinsko ali leseno ograjo, s katero se ogradimo. A živa meja je prijaznejši prehod med okolico in našo lastnino, našim vrtom ali dvoriščem. Največkrat se za živo mejo ne odločimo, ker dvomimo, da nas bo uspešno varovala pred neželenimi pogledi in vsiljivci. Zato smo poiskali enajst lesnatih rastlin, ki po nekaj letih in ob ustrezni negi ustvarijo neprehodno ograjo, ki se ji bo vsak nepoklicani raje ognil, pa tudi preplezati je ne bo mogel.
Vse vrste in njihove sorte so primerne za vsa podnebna območja naše dežele. Združuje jih lastnost, zaradi katere smo jih izbrali: opremljene so z gostimi ali dolgimi trni, ki preprečujejo gibanje med vejami. Dve vrsti imata namesto trnatih vej liste obrobljene z bodicami (bodika, mahonija).
Nekatere vrste so znane po osnovni drevesasti obliki, vendar jih s pravočasno ustrezno nego lahko oblikujemo v gost grm. Številne med njimi veljajo za okrasne grmovnice, saj imajo barvito cvetje ali privlačne plodove. Razlikujejo se tudi po olistanosti: večina je listopadnih, vmes pa sta dve ali tri vrste, ki ohranijo zeleno listje tudi v zimskem času (bodika, mahonija).
Za vse velja, da glede rastišča niso zahtevne. Zanje skrbimo le v prvih letih po sajenju mladih sadik ali potaknjencev, pozneje potrebujejo le pravilno rez, ne pa tudi zalivanja, dognojevanja ali drugih ukrepov.
Ni enake rezi za vse
Ne moremo reči, da lahko vse te trnate branilce naše zasebnosti oblikujemo na enak način, z enako rezjo, ob istem času v letu. Oblika žive meje je odvisna najprej od vrste rastline in prostora, ki ji ga bomo namenili, pa tudi od odločitve, ali ima prednost neprehodnost ali pa želimo spomladi vsaj nekoliko uživati v cvetoči živi meji. Nekatere vrste bomo lahko rezali tako, da bo nastala gladka, geometrijsko pravilna oblika, drugim bomo morali nameniti nekoliko več prostora, tako v širino kot v višino. To velja predvsem za tiste vrste, ki so praviloma znane po drevesasti obliki (žižula, gledičija, maklura).
Tako kot za vsako živo mejo velja tudi za takšno iz trnatih rastlin: obrezovati jo moramo redno, od zasaditve do konca njenega obstoja. Le tako bo nastala gosta, do tal zgoščena zelena stena. Zamujena leta obrezovanja po zasaditvi (ko rastline pustimo, da bodo čim prej zrasle čim višje) se nam bodo maščevala tako, da bo vznožje grmov golo in prehodno, vsaj za manjše živali. To je težko ali celo nemogoče popraviti.
In še nekaj združuje naš izbor trnatih grmovnic: pri njihovi negi ne bo šlo brez močnih usnjenih rokavic in ostrih škarij!
Naš izbor trnatih grmov smo razvrstili tako, da smo dali prednost tistim vrstam, ki pritegnejo pogled s cvetovi, končali pa s tistimi, ki imajo najizrazitejše orožje – trnje!
1. JAPONSKA KUTINA
Postavili smo jo na prvo mesto, ker ima najbarvitejše in najpestrejše cvetove. Japonsko grmovnico (Chaenomeles japonica) na naših vrtovih poznamo že dolgo. Na voljo je v številnih različicah, s pestro paleto od belih, oranžnih, rožnatih do krvavo rdečih cvetov, pa tudi take z vrstnatimi (polnimi) cvetovi poznamo. Listopadni grm lahko zraste do dveh metrov višine in širine, z rezjo ga bomo zgostili v nižjo mejico. Če bomo z leti ohranjali enako širino in višino žive meje, bo šlo to seveda na račun cvetenja, a nekaj cvetov bo zgodaj spomladi kljub temu obarvalo našo mejico. Do poznega poletja se bo razvilo nekaj rumenih plodov, ki so sicer užitni, ne pa posebej okusni.
2. ČRNI TRN
Navadno ga vidimo v divje rastočih mejicah, ki se aprila odenejo v belo tančico drobnih cvetov. Prunus spinosa nase opozori znova jeseni, ko se na vejah naberejo drobni, modro sivi plodovi, nekoliko večji od borovnic. Ljubitelji divjega sadja iz njih pripravijo marmelade ali pa žganje. Črni trn na vejah ne skopari s trni, ki dosežejo tudi več kot 5 cm dolžine, zato obiranje plodov ni prav vabljivo, saj so veje zelo goste, kar je odlika te žive meje. Slabost pa je težko obvladljivo razraščanje grmov iz tal, ker se poganjki širijo v vse smeri. Pri zatiranju te širitve bomo najuspešnejši z redno košnjo ali z doslednim prekrivanjem območja okoli mejice, tako da bomo novim poganjkom odvzeli potrebno svetlobo.
Kot listopadna rastlina ...
Celoten članek preberite v aprilski izdaji revije Rože &vrt, ki je izšla 18. marca 2024.
