Revija Zeleni Raj

Le redko pa opazimo pajke, ki bi tekali naokoli ali skriti kje za vogalom živeli svoje skrivnostno življenje. Kajti četudi takšnega pajka opazimo, pričakujemo, da njegova mreža ni daleč. Če je ni, si pač ne delamo skrbi in ne pomislimo, da smo morda opazili pajka, ki živi drugače kot njegovo »mrežasto« sorodstvo.

Kajti vsi pajki ne delajo lovilnih mrež. Namesto da bi na svoj plen čakali skriti na koncu mreže in se nato spopadli z ujeto živalco, se iz skrivališča na plen poženejo kot prave zverinice. Takemu življenju se prilagajajo z vrsto lastnosti, ki so značilne za posamične vrste pajkov. Eni kot kameleoni spreminjajo barve, drugi oponašajo videz drugih živali ali pa se njihov videz tako zlije z okoljem, da jih, če nismo zelo pozorni, težko opazimo. So klateži, ki kolovratijo okoli in iz zasede napadajo plen.

Taki so pajki skakači (Salticidae), majhni pajki, ki jih videvamo na okenskih policah, balkonih, cvetličnih koritih, na osončenih zidovih in deblih drevesih. To so tisti pajkci, ki odskočijo, ko se jim približamo. Tako tudi lovijo svoj plen – prežijo, in ko ga opazijo, skočijo nanj. Za letečimi žuželkami se poganjajo tudi z do štiri centimetre dolgimi skoki. Pred padci se, podobno kot alpinisti v stenah z vrvjo, zavarujejo z nitko, pritrjeno na mestu, kjer sedijo. So veliki zapeljivci. Kadar osvajajo samico, se okoli nje sukajo, poskakujejo in plešejo. Pri nekaterih vrstah se jim pri plesu pridruži tudi samica. Najpogostejši je belo-črni progasti skakač (Salticus scenicus).

Mrež ne delajo niti rakovičasti pajki (Thomisiadae). Ti se zadržujejo na socvetjih košarnic in kobulnic ter prežijo na žuželke, ki tja prihajajo po hrano. Rakovičarji so dobili ime po podobi in načinu premikanja, značilnem za rakovice. Več vrst teh pajkov živi na naših vrtovih. Med njimi je cvetni pajek ali kameleonski rakovičar (Misumena vatia), katerega samica lahko kot kameleon menja barvo zadka od bele prek rumene do zelene, odvisno od barve cvetov, na katerih lovi plen.

Tudi volkci (Lycosidae) ne predejo mrež. So srednje veliki pajki, z bolj podolgovatim zadkom, in ker živijo na tleh, so barve prsti. Volkce pogosto opazimo na gredicah, še posebno opazne so samice, ki nosijo s seboj velike kokone – zapredke z jajčeci. Ko se izležejo mladi pajkci, jih mame nosijo na hrbtu s seboj, dokler nekoliko ne odrastejo in se, jadraje na dolgih jadralnih nitih, ne odpravijo samostojnosti naproti. Če pajkovki (Pardosa amentata) odvzamemo kokon, si poišče primerno velik kamenček, da si »poteši materinski nagon« in ga prenaša naokoli. Med zelišči in nizkim grmičevjem na vrtu lahko najdemo zvonasto mrežo vrtnega krogličarja (Theridion sisyphium), katerega samica varuje kokon z jajčeci in celo skrbi za izlegle mladičke, tako da jih hrani s posebnim izločkom iz ust.

Rumeni pajek (Chericanthum punctorium) je naš najbolj strupen pajek. Posebno napadalne so samice, ki v mrežastem zapredku varujejo svoj kokon. Na mestu ugriza se pojavi pekoča bolečina, včasih začutimo rahlo otrplost in mrzlico. Okoli ugriza nastane rdečkast kolobar. Bolečina popusti po nekaj dneh, občutljivejši pa jo lahko čutijo še teden dni ali več.

Pajki lijakarji (Angelenidae) živijo v tleh, v zapuščenih luknjah murenčkov, bramorjev, miši in voluharjev, kjer si naredijo iz goste pajčevine nekakšen lijak in v njem prežijo na plen. Otroci smo jih dražili z bilko, in če smo bili nežni, so prihiteli iz svojega skrivališča. Lijakarji se pri lovu zanašajo na otip, s katerim zaznavajo tresljaje mreže, in ne na vid kot skakači in volkci, ki na plen skačejo.

Med pajki, ki ne predejo mrež, morda še najbolj poznamo suhe južine ali matije (Opiliones). Čeprav jim ljudje pravimo pajki, niso čisto pravi pajki, saj jih zoologi uvrščajo med pajkovce. Jajčasto okrogel život se zdi kot obešen na tanke, dolge nožice. Če pajka napade sovražnik, se katera od krhkih nog hitro odlomi in tako pajku omogoči, da pobegne, sovražnik pa ostane s suho nožico v kleščah praznih ust. So pretežno plenilci, ne branijo pa se niti mrhovine, torej poginulih žuželk in manjših živalic ter njihovih ostankov. Prave suhe južine se prehranjujejo tudi z gnijočimi jabolki in slivami. Ko se najejo, si noge in pipalke skrbno očistijo ter jih na koncu še umijejo v kapljici vode, v kateri se po obedu tudi odžejajo. Če namreč ne dobijo dovolj vode, se hitro izsušijo in poginejo. Čeprav so suhe južine pogosto plen drugih, jih ne zaužije skoraj nobena žival, ker jih odvrača smrad njihovih žlez in neprijeten okus.

Živijo skoraj povsod, tudi visoko v gorah in podzemnih jamah. Samci so nekoliko večji od samic. Parijo se ponoči. Samica odlaga jajčeca v talne razpoke, špranje drevesnega lubja, samica pravega matije pa za dom svojemu naraščaju izbere kar prazne polžje hišice. Najpogostejši in največkrat opaženi suhi južini sta pozidni matija (Opilio parietinus) in navadni matija (Phalangium opilio). Kadar mirujeta, položita trebuh na tla, noge pa kot protje razporedita okoli sebe.