Tudi to
Zdravilni vrtovi Šrilanke
Pred časom, ko sem intervjuvala gospo, ki ji je za šrilanške kmete uspelo pridobiti pomembno donacijo ekološkega gnojila, sem to čudovito deželo malce bolj preučila in se odločila, da jo čim prej obiščem. Ko so se letalske vozovnice končno spustile na vsaj približno dosegljivo ceno, je bila priložnost prava in iz meglene ter mrzle Slovenije smo se z družino odpravili proti toplemu raj na repu Indije.
Šrilanka je otok, in kot nam je razložil lokalni vodnik, izvira iz Afrike, ne z azijske celine, kot bi morda mislil kdo, ko bi preveril njeno lego na zemljevidu. Res je, da se je otok trenutno »ustavil« pod Indijo, a ta košček zemlje, potem ko se je pred približno 20 milijoni let odcepil od Afrike, vsako leto za en centimeter potuje naprej proti Avstraliji. Prav ta prvotni stik z Afriko je kriv, da v Šrilanki še danes opazimo ogromno favne in flore, ki je sicer značilna za »črno« celino.
Ob tem zaradi geografske lege ne moremo zanemariti indijske kulture, a ker so deželo v preteklosti kolonizirale različne zahodne dežele, je pestrost življenja na tem razmeroma majhnem otoku še toliko večja. Na območju, ki je veliko nekaj več kot tri Slovenije skupaj, živi približno 21 milijonov prebivalcev. Ti uporabljajo tri uradne jezike, singalskega, tamilskega in angleškega, in dve popolnoma avtohtoni pisavi. Poleg tega se delijo glede na štiri različne vere – budizem, hinduizem, krščanstvo in islam – in ob vsaki polni luni slavijo uradno priznan praznik, ob katerem je večina tudi prosta dela. Opice so na tem delčku sveta skoraj kot pri nas golobi, na ulicah mrgoli tavajočih psov brez lastnikov, ki so neverjetno miroljubni, nič čudnega pa tudi ni, če se kar ob cesti sprehaja slon, ki si na poljih išče lažji vir prehranjevanja. Za turiste je dežela nadvse priročna tudi zato, ker je potovanje po njej izredno preprosto (za izjemno ugodno ceno lahko najamemo avtomobil z voznikom, ki je navadno tudi vodnik), v le slabih petih urah v vsako smer pa se menjajo tako raznovrstne pokrajine, da jim s svojo pestrostjo verjetno ni kos niti Slovenija.
Kaj pa vegetacija? Je sploh treba omenjati, da je kratko malo božanska? Res čisto pravi raj za ljubitelje rastlin, sama pa sem seveda brez sramu kukala tudi v domače vrtove in se čudila temu, kako zelo so ljudje povezani z naravo. Splošno znano je, da je Šrilanka dežela čaja. sploh če vemo, da se je še nedavno, do leta 1972, ko je bila pod kolonialno oblastjo Britancev, imenovala Cejlon. Kakovost cejlonskega čaja slavi po vsem svetu, britanski kolonialni lastniki velikih čajnih plantaž pa so menda močno pripomogli tudi k vzpostavitvi tradicionalne angleške navade, srebanju tega napitka ob popoldanski čajanki. Notranji, bolj hribovit del Šrilanke je še danes skoraj na vsakem koščku poraščen s zelenimi čajnimi grmi, ki s svojo strnjeno podobo dajejo videz, kot bi se na simpatične hribčke usedli nešteti zeleni oblaki. Latinsko ime rastline, iz katere domačinke dan za dnem trgajo sveže listke, je Camellia sinensis. To zares trdo delo je sicer slabo plačano, a se delavke ne pritožujejo, saj imajo tako vsaj zagotovljen prihodek. Ob strnjenih barakah, kjer živi na stotine njihovih družin, smo skoraj po pravilu opazili vestno zorane gredice, na katerih je rastla različna zelenjava. Nič posebnega tudi ni, da se tako rekoč na vsakem cestnem ovinku pod težo svežega sadja in zelenjave šibi kakšna improvizirana stojnica, ponudba pa ni namenjena le nam turistom, temveč predvsem lačnim domačinom.
O tem, da je sveža zelenjava pomemben del šrilanške kulinarike, smo se prepričali že ob prvem obroku. Njihova klasična restavracija je samopostrežna, kar pomeni, da si lahko iz lončenih posod po lastni želji izbiramo različne jedi, ki so jih na tradicionalen način pripravili domači kuharji. Tudi tukaj za domačine ni dosti drugače kot za turiste, z izjemo ene malenkosti – stopnje pikantnosti. Šrilanška hrana slovi po tem, da peče, in domačini se nam turistom vedno smejejo v brk, ko rečemo, da bi pokusili njihovo »čisto pravo« kosilo. Dobro namreč vedo, da naše brbončice ne prenesejo vražjih skovilov, ki pa njim zaradi vsakodnevne uporabe ne povzročajo nobenih težav. Ker se bojijo, da bi naši kriki pekočinske groze preglasili poke, ki jih sprožajo sloni, ko naletijo na električno ograjo okoli prostranih polj, v jed premišljeno narežejo le dva namesto petih ali šestih čilijev in tako brez naše vednosti omilijo pikantnost jedi. Najpogumnejši za mizo takrat s sicer rahlo previdnostjo v usta nesejo polno žlico piščančjega karija in prikimavajo: »Njam, zelo je dobro! In nič kaj preveč ne peče …« Potem pa se pekočina v ustih dokončno razvije, obrazi pordijo, po čelu steče kaplja potu, žrtve z razširjenimi zenicami panično iščejo nekaj, kar bi jih odrešilo, cela miza pa prasne v neustavljiv smeh. Vedno ena in ista zgodba, ob kateri domačini rahlo zmajujejo z glavo in upajo, da ta izkušnja ne bo pokvarila dobrega vtisa njihove kulinarike.
A dobrega vtisa se ob takih sestavinah nikakor ni mogoče pokvariti ...
Celoten članek preberite v aprilski izdaji revije Rože &vrt, ki je izšla 18. marca 2024.
