Revija Zeleni Raj

Za gojenje sadnih rastlin so zdrava tla nujo potrebna, saj jim dajejo oporo pri rasti in jih preskrbujejo z vodo, zrakom in rudninskimi snovmi. Če so tla našega vrta slaba, jih lahko postopoma izboljšamo, pri tem pa je zelo pomembno dodajanje hranilnih snovi. Te so v organskih in mineralnih gnojilih, ki jih odmerimo pravilno in pravočasno.

Vir hranil

Sadne rastline dobijo vsa potrebna hranila iz zraka in tal. Ogljik iz zraka je potreben za oblikovanje organskih spojin, kisik za dihanje. Čeprav je kisika navadno dovolj, lahko pride do motnje pri preskrbi v mokrih in težkih tleh, kjer zastaja voda. Takrat nastanejo ugodne razmere za razvoj nekaterih škodljivih organizmov, ki se lotijo korenin, in če se stanje ne popravi, rastline hirajo in lahko celo propadejo. Preostala hranila so v tleh in pridejo v rastlino skupaj z vodo po koreninah, od koder se usmerijo v tiste dele rastline, kjer so potrebna.

Hranilni elementi

Poleg dušika, fosforja in kalija, ki jih rastline potrebujejo v večjih količinah in jim pravimo makroelementi, so pomembni tudi mikroelementi. Ti so fiziološko zelo aktivni in sodelujejo v mnogih pomembnih procesih, zato jih rastline vedno potrebujejo. V tleh jih je največkrat zadosti, lahko pa nastanejo motnje pri njihovi oskrbi zaradi različnih dejavnikov, kot so pomanjkanje vode, zbitost tal, nesorazmerje med posameznimi hranilnimi elementi zaradi nepravilnega gnojenja itd. Takrat je treba strokovno ukrepati na podlagi ugotovljenega vzroka za posamezen pojav. Motnje v preskrbi s posameznim elementom so velikokrat vidne na listju, ki se značilno razbarva in odmira. Pri aktinidiji (kiviju) nastanejo zaradi pomanjkanja železa na listih sprva majhne luknjice, ki se sčasoma povečajo, pri vinski trti pa se pojavi listna bledica z močnejšim razbarvanjem v predelu med listnimi žilami.  

Čas gnojenja

Najprimernejši čas za dodajanje hranilnih snovi pri sadnih rastlinah je v obdobju mirovanja od novembra do začetka odganjanja, najkasneje junija. Dušik in fosfor sta pomembna v pomladnem času bujne rasti in cvetenja, medtem ko je kalij element zrelosti in dozorevanja tako pridelka kot lesa sadnih rastlin. Kalij se počasi premika do območja korenin, zato z njim gnojimo čim bolj zgodaj, dušik pa je pri tem mnogo hitrejši in ga dodajamo spomladi.

Vrste gnojil

Gnojila preprosto delimo na organska in mineralna, ki se jih je oprijel tudi vzdevek umetna. Med prve uvrščamo hlevski gnoj, kompost in tovarniško pridelana organska gnojila. Mineralna pa vsebujejo bodisi samo en hranilni element, kot je npr. dušik, ali pa so mešanice pomembnejših elementov, največkrat dušika, fosforja in kalija.

Organska gnojila

V primerjavi z mineralnimi mešanicami organska gnojila vsebujejo veliko manj hranilnih snovi. To razmerje je celo desetkrat in več v prid mineralnih gnojil, zato je njihova raba enostavnejša. Vendar vsebujejo organska gnojila tudi veliko drugih koristnih sestavin, ki predvsem izboljšujejo tla in tako rastlinam olajšajo vnos potrebnih hranilnih elementov. Z njimi izboljšujemo sposobnost zadrževanja vode v lahkih tleh, rahljamo težka tla, vplivamo na število mikroorganizmov, ki so odgovorni za številna koristna dogajanja v tleh, dodajamo potrebne mikroelemente in obnavljamo rodovitnost. Kljub številnim dobrim lastnostim, ki veljajo za organska gnojila, pa tudi z njimi ne smemo pretiravati, saj lahko povzročijo večjo občutljivost za gnilobne bolezni in težave pri normalnem prehodu v zimsko mirovanje. Normalno zadostuje med 200 in 300 kilogrami hlevskega gnoja na 100 m2 sadovnjaka.

Mineralna gnojila

Mineralna gnojila lahko vsebujejo en sam element, največkrat je to dušik, ali pa so mešanice večjega števila hranilnih elementov, tudi nekaterih pomembnejših mikroelementov. Za sadjarska gnojila veljajo mešanice z manjšim deležem dušika, zlasti če gnojimo v jesenskem času, nekoliko več je fosforja, največ pa je kalija. Poleg teh so lahko prisotni tudi mikroelementi, kot so bor, magnezij in železo.

Postopek gnojenja

Sadnim rastlinam trosimo gnojilo po obodu krošnje, kjer so korenine najbolj aktivne. Če je sadovnjak zatravljen, hranila dodajamo tako, da z lopato zabodemo v travno rušo in jo nekoliko privzdignemo, da nastane zareza. V nastalo režo nato vsujemo nekaj mineralnega ali organskega gnojila. Postopek okoli rastline ponovimo večkrat, število gnojilnih mest pa prilagodimo velikosti sadne rastline. Dobro je, če se tega lotimo pred napovedanimi padavinami in v oblačnem vremenu, da so izgube hranilnih snovi čim manjše.

Gnojenje sadnih rastlin spada med najpomembnejša sadjarska opravila, zato ga izvajamo vsako leto. Le tako bodo naše rastline dobro preskrbljene in zato se lahko nadejamo obilnega pridelka domačega sadja.