Revija Zeleni Raj

Vendar ni treba zaviti daleč z glavnih cest, da bi opazili, kako pod številnimi drevesi ležijo jabolka ali hruške, za katere se nihče ne zmeni. Sredstva javnega obveščanja so vsako leto polna priporočil, naj uživamo več sadja, saj je zdravo, slastno in na dosegu roke. V resnici pa zaužijemo vse manj sadja, mlajši vse bolj segajo po tujerodnih vrstah (banane, pomaranče ipd.) in zapostavljajo uveljavljene domače vrste. Odpira se torej polno vprašanj.

Pomanjkanje časa in dosegljivost sadja za prvim vogalom nas vodita v trgovine, kjer se moramo zadovoljiti z eno ali dvema sortama jabolk, hrušk in drugih (tujerodnih) sadnih vrst. Tisto, kar trgovska središča ponujajo na svojih policah, pa je sadje slabe kakovosti, ki je na police prispelo iz hladilnic, kjer je ležalo več tednov in zorelo. Na srečo si vsaj v mestih lahko pomagamo s pestrejšo ponudbo na živilskih tržnicah.

Sodobni vrtovi okoli naših domov so praviloma namenjeni le še okrasnim rastlinam, med katerimi ni prostora za jablane, češnje ali hruške. Te sadne vrste so sploh edino, kar se po naključju znajde na podeželskih vrtovih. Marelice, breskve, višnje, kutine, nešplje, orehe in različno jagodičje najdemo največkrat le na vrtovih redkih mlajših navdušenih gojiteljev ali starejših lastnikov vrtov.

Naši naravni zavezniki

Le redke bolezni sadnega drevja se da ukrotiti samo s škarjami, zato brez škropljenja ne gre. Sodobni pripravki, v ustreznih in pravočasnih odmerkih, pa so sprejemljivi ne le za nas, temveč tudi za številne živali, ki pomagajo sadjarjem. Z gosenicami opravijo ptiči, zato v sadovnjak namestimo valilnice. V velikih sadovnjakih lahko povzroči veliko škode rdeča pršica, ki se je lotimo s skrbnim škropljenjem in izrezovanjem prebujne rasti.

Večni strah sadjarjev je voluhar. Univerzalnega ukrepa proti temu podzemnemu sovražniku ni. Lahko pa bistveno zmanjšamo njegovo škodo. Če bomo redno škropili s herbicidom pod drevesi ali okopavali, bo voluharja manj, ker se bo preselil v medvrstni prostor. Priporočljivo je imeti mačko, psa, urediti zajetje in naseliti belouško; če bomo postavili visok drog s prečno pribito lato (v obliki črke T), se bosta pojavili kanja in sova. Voluharja lahko lovimo tudi s pastmi.

Brez intenzivnih nasadov bomo lačni

Razvoj sadjarstva je v tisočletjih prehodil pot od odbiranja večjih, okusnejših plodov do vzgoje manjših rastlin. Te so olajšale negovanje in obiranje ter pozneje omogočile strojem, da so v velikih nasadih skoraj povsem nadomestili delo človeških rok.

Marsikdo meni, da so intenzivni sadovnjaki nepotrebni, ker zaradi nujne uporabe kemičnih pripravkov in zmanjševanja biološke raznovrstnosti škodujejo naravi. Vendar – kako bi sicer zagotovili sadje veliki večini prebivalcev, ki nima niti možnosti niti veselja za gojenje sadja na domačem vrtu?

Bi posadili svoj mali sadovnjak?

Vse več Slovencem se v letih, ko se upokojijo, znova obudijo spomini na otroštvo, ko so tekali po visokodebelnih travniških sadovnjakih pri dedkih ali stricih na podeželju. Preselijo se na deželo ali na domačem mestnem vrtu poiščejo prostor za nekaj sadnih dreves.

Izkušeni sadjar pogojuje uspešno gojenje sadja s pravilno izbiro lege sadovnjaka: prepišna, sončna lega, z malo rose, bogata, a ne vlažna tla. Šele potem vzemimo v roke knjige in revije ter z miško računalnika poiščimo znanje, ki je vsem na dosegu. Hitro bomo našli vse, kar iščemo, tudi stare sorte jabolk in hrušk. Potem stopimo do najbližjega drevesničarja ali poiščimo sadjarja oziroma sadjarsko društvo v bližini in poprosimo za šop nasvetov, kaj bo najbolj uspevalo v našem okolju.

Kdor bo znal prisluhniti naravi, tudi pri gojenju sadnih vrst, bo s časom dojel, da sadja na vrtu nimamo le zase. Naj skupaj z nami uživajo tudi ptiči, žuželke, črvi in drugi! Poleg tega bomo v svojem domačem sadovnjaku videli lepoto sadnih dreves v vseh štirih letnih časih: pozimi, ko se vidi njihova oblika rasti in se ptiči spreletavajo okoli krmilnice, spomladi, ko so posuta s tisoči cvetov, v poletnem zelenilu in jesenskem bogastvu barvitih plodov.