Revija Zeleni Raj

Izhaja iz Severne Amerike. Najdemo jo na bornih močvirskih rastiščih. Že v naravi raste veliko križancev, gojitelji pa so vzgojili veliko privlačnih hibridov.

V nasprotju z muholovko so saracenije (Sarracenia) zelo različnih oblik in velikosti. V osnovi je vsem skupno to, da so listi spremenjeni v vrčke s pokrovčki. Gojitelji so vzgojili celo paleto: od majhnih, komaj nekaj centimetrov velikih, skromnih rastlinic do skoraj metra visokih rastlin. Tudi tipi vrčkov so različni. Obstajajo vrste in hibridi z nizkimi trebušastimi vrčki, pa taki z visokimi in ravnimi. Nekateri so povsem zeleni, drugi rumenkasti, pa tudi takšni z zanimivimi strukturami rdečkasto obarvanih žil.

Saracenije imajo koreniko. Z njeno delitvijo jih lahko tudi razmnožujemo. Spomladi iz korenike poženejo novi listi v obliki vrčkov. Na vrhu vrčka je običajno poklopec, ki ima dve funkciji. Preprečuje, da bi se vrček napolnil z deževnico, hkrati pa ovira žuželke, da bi pobegnile iz pasti.

Rastlina naj bo posajena v najmanj 10 cm globok lonček. V njem naj bo mešanica šote in kremenčevega peska ali perlita. Za večje rastline je primeren tudi šotni mah, saj ne more prerasti rastlin, kot se to lahko zgodi z manjšimi primerki. Substrat moramo ves čas vzdrževati vlažen, torej se ne sme nikoli izsušiti. Pri tem nam lahko pomaga podstavek, ki naj bo vedno napolnjen z vodo. Kadar rastline čez leto gojimo zunaj, pazimo, da se nam v podstavku ne zaredijo ličinke komarjev. Rastlini sicer ne bodo škodovale, vendar se iz ličink kasneje razvijejo komarji in posebno samic si v svoji bližini ne želimo. Voda mora biti obvezno deževnica oziroma takšna brez raztopljenega apnenca. Dognojevanje saracenijam škodi ali jih lahko celo uniči. Stojijo naj na svetlem prostoru.

Charles Darwin je razpravo o nenavadnih mesojedih rastlinah objavil že leta 1875, vendar si je, tako kot za večino svojih ugotovitev, nakopal posmeh in kritike tedanjih botanikov. Miniti je moralo še veliko let, da so strokovni krogi dojeli in razložili delovanje ter ustroj te zanimive skupine rastlin, ki so naredile dodaten korak v boju za svoj prostor pod soncem.

Kot vse mesojede rastline tudi saracenija pomanjkanje hranil v substratu nadomesti s hranili, ki jih dobi iz ujetih žuželk. Z barvo ali nektarjem privabi žuželke, da padejo v vrček, napolnjen s tekočino, v kateri so prebavni encimi. Žuželke se iz vrčka ne morejo rešiti, ker so stene gladke, in se utopijo. Encimi jih razgradijo in rastlina posrka hranila.

Vode v vrčke nikoli ne dolivamo. Če je rastlina pravilno zalita, sama izloči potrebno količino tekočine.

Jeseni tudi saracenijam večina listov počasi propade, s skromnejšim zalivanjem jih pripravimo na prezimovanje. V normalnih stanovanjih jim je najtežje zagotoviti prave razmere za prezimovanje. Za večino je primerna temperatura okoli 5 °C, Saracenia leucophilla prenese temperaturo celo do minus 10 °C. Atraktivna Saracenia purpurea, temno rdeča rastlina, ki izhaja iz severne Kanade, je pri nas lahko celo zunanja okrasna rastlina, saj prenese tudi ekstremno zimske temperature.

Zanimive mesojede rastline so tudi nepentesi (Nepenthes), ki jim po slovensko prav tako rečemo vrčnice, zaradi značilnih vrčkov, ki se razvijejo na viticah na koncu listov. To so tropske rastline, ki potrebujejo visoko zračno vlago in vedno vlažen šotno-glinen substrat. Ustreza jim polsenčni prostor in temperature do 28 °C. Poleti jih imamo lahko tudi zunaj. Najnižje temperature naj ne padejo pod 18 °C.

Tako kot drugih mesojedih rastlin tudi njih ne smemo dognojevati, saj si manjkajoča hranila priskrbijo iz ujetih žuželk. Zalivamo jih z mehko vodo. Nepentesov je veliko vrst in križancev. Velikost, barva in oblika vrčkov so odvisne od tega, kateri vrsti pripada rastlina.

Med okrasnimi rastlinami najdemo še nekaj mesojednic, ki  pa so manj atraktivne. Drobne žuželke lovijo s svojimi lepljivimi dlačicami, tako kot to delajo rosike (Drosera), ali pa se prilepijo na lepljive liste kot pri mastnicah (Pinguicula). Predstavnice teh dveh skupin najdemo v naravi tudi pri nas. Najbolj znana je okroglolistna rosika, drobna rastlinica, ki pri nas uspeva na visokih barjih.