Revija Zeleni Raj

Značilnosti

Perilla frutescens, splošno znana kot perila, šiza, divji sezam, kitajska ali japonska bazilika, je zelnata enoletna rastlina iz družine Lamiaceae, ki izvira iz jugovzhodnih azijskih in indijskih višav. Perila pripada monotipskemu rodu s samo eno vrsto, njen primarni genetski izvor pa je Kitajska. Značilna kvadratna stebla perile so prekrita s kratkimi dlačicami in podpirajo njene nasprotno razporejene ovalne, grobo nazobčane zelene do vijolične liste z mošusnim vonjem po meti. Ker imajo ti listi zavihane robove, rastlina ustvarja vtis, da je nagubana.

Majhni beli ali vijolični zvonasti cvetovi, ki se združujejo v desetcentimetrska klasasta socvetja, cvetijo od poznega poletja do pozne jeseni. Različni kultivarji imajo različne barve listov – kultivarji zelene perile dajejo popolnoma zelene liste, kultivarji rdeče perile imajo temno rdeče ali vijolične barvne odtenke na obeh straneh lista, listi zeleno-rdeče sorte pa so rdeči na spodnji strani in zeleni na zgornji. Šizo gojijo po vsej Kitajski, Japonski, Koreji, Tajvanu, Vietnamu in Indiji. Še posebno na Japonskem in v Koreji, pa tudi večjem delu južne Azije je v kulinariki zelo pomembno zelišče, vsebujejo ga številne jedi. Njene liste in semena so uporabljali že daleč v preteklosti, poleg tega, da je služila za »ogrevanje« jedi, pa so jo uporabljali tudi za zdravilo.

Uporaba

Liste perile Azijci uporabljajo kot ostro kulinarično zelišče, lahko pa tudi kot zeleno listnato zelenjavo. Pogosto jo boste okušali v njihovih solatah, juhah, tudi kislih kumaricah … Uporablja se celo kot barvilo za živila. Na Japonskem sveže liste ovijejo okoli riževih kroglic, ki so polnjene s sirom in lososom, vse skupaj pa nato povaljajo v tempuro in ocvrejo na sezamovem olju. Šizin list pogosto zavijejo tudi okoli sašimija (surove ribe) kot okras, uporablja pa se še v kombinaciji z morskimi sadeži. Prav tako sta zelena in rdeča sorta šize tradicionalni začimbi za suši.

Liste šize nabiramo tako, da odrežemo celoten del poganjka z izbranimi listi. Posameznih listov ne trgamo. Na ta način dosežemo, da se rastlina razveji iz preostalih listnih pazduh in postane še bolj grmičasta. Liste lahko pri nas nabiramo do konca oktobra, v tem času pa bo rastla še posebej močno, saj je rastlina kratkega dne. Hranimo jo v zaščitenem prostoru, na primer v loncu ob zidu hiše.

Okus rdeče perile je nekoliko podoben janežu, z nežnim pridihom cimeta in mete, zeleni listi zelenega kultivarja pa imajo nekoliko močnejši okus po cimetu. Vloženi listi rdeče perile dodajo edinstven okus in barvo različnim jedem. Antocianine v rdečih listih stabilizirajo s citronsko in ocetno kislino, tako pa dodajo barvo živilom, med njimi tudi tako imenovani beni šoga, vrsti vloženega ingverja, ki se tradicionalno je s sušijem.

Perila je bila opisana v kitajskih medicinskih knjigah že leta 500. Njene terapevtske značilnosti so označevali s tremi znaki: zǐ sū ye (list perile), zǐ sū geng (steblo perile) in zǐ sū zi (seme perile). Znak zǐ (紫) se nanaša na značilno vijolično barvo rdečelistne perile, sū (苏) pa pomeni udobje in opisuje njene pomirjajoče učinke. Največkrat so v kitajski medicini uporabljali liste in semena, steblo pa za preprečevanje splava in kot lokalni analgetik.

Vzgoja in opomin na previdnost

Če boste šizo posadili na svoj vrt, bo ta poln metuljev, kaj lahko pa se zgodi, da boste v njem začeli opažali manj komarjev. Njeni močno aromatični listi namreč odganjajo nezaželene žuželke, med njimi tudi klope. Čeprav rastlina ne prenaša zmrzali, preživi temperature tik nad lediščem. Zaradi njene velike uporabnosti in okrasnega učinka ...

Celoten članek preberite v oktobrski izdaji revije Rože&vrt / Zeleni raj, ki je izšla 19. 09. 2022.