Zelenjava
Sladek volčji bob
Volčji bob oz. botanično Lupinus iz družine metuljnic je rastlina s trojnimi pozitivnimi lastnostmi: je lep, užiten in z njim lahko obogatimo tla. Spada med stročnice, a ga bolj poznamo kot okrasno rastlino. Kljub temu postaja vedno bolj prepoznan kot bogat vir beljakov in ga zato že pogosteje srečamo na naših krožnikih. Kot večina stročnic je enostaven za pridelavo, zato ni razloga, da ne bi rasel tudi na naših domačih gredicah. Naj vas navdušim z nekaterimi predstavniki tega zanimivega rodu.
Ozkolistni volčji bob
Lupinus angustifolius je vrsta volčjega boba, ki jo prepoznamo pod številnimi imeni, med njimi kot ozkolistni volčji bob in modri volčji bob. Doma je v Evraziji in severni Afriki ter je naturaliziran v delih Avstralije in Severne Amerike. Gojijo ga že več kot šest tisoč let. Tako kot druge stročnice tudi ozkolistni volčji bob fiksira dušik v simbiotski interakciji z različnimi bakterijami v rizosferi.
Ozkolistni volčji bob je pokončna, razvejana rastlina, ki včasih presega en meter. Obstajajo sorte z zmanjšano razvejanostjo. Vsak dlanast list je razdeljen na 5–9 linearnih lističev, dolgih manj kot 4 centimetre. Steblo je ponekod rahlo poraščeno. Socvetje nosi veliko cvetov v odtenkih modre, vijoličaste, rožnate ali bele. Plod je strok stročnic, ki vsebuje semena različnih barv, od temno sive do rjave, bele, lahko so posuti tudi s pikicami ali lisami.
Ozkolistni volčji bob sejemo čim bolj zgodaj spomladi, da bo rastna doba čim daljša. Drugi razlog za zgodnjo setev je njegova občutljivost za visoke temperature spomladi. Njegov spekter bolezni se razlikuje od večine večjih poljščin in tako ga lahko zelo koristno uporabljamo tudi za izboljšanje tal. Poleg sposobnosti fiksiranja dušika je nizek porabnih hranil, zato ga pogosto sadijo na izčrpana polja kot izboljševalca tal. Ker ima močne korenine, pomaga pri zmanjševanju zbitosti tal. Kot tak je ozkolistni volčji bob res dragocen partner v intenzivnih kolobarjih.
Rastlina se tako uporablja kot zeleno gnojenje, pogosto pa tudi za prehrano ljudi in kot stročnica za živalsko krmo. Ker je vsa rastlina, vključno s semeni, bogata z vsebnostjo beljakovin in energije, je odlična hrana za živino. Vsebuje tudi visoko raven fermentiranih ogljikovih hidratov in nizko raven škroba, zato zelo ustreza prežvekovalcem. Je pa tudi dragocena krma za monogastrične živali, saj omogoča visoko prebavljivost dušika in ima nizko raven zaviralcev proteaz.
Prav zaradi teh lastnosti se večina pridelanega ozkolistnega boba uporabi za krmo. Ljudje zaužijemo le približno 4 odstotke vse predelane količine. Uživa se kot fermentirano živilo, cenjeni so njegovi kalčki, iz njega pripravljajo kruh, testenine in nadomestke mlečnih izdelkov. Vse zato, ker je res bogat vir rastlinskih beljakovin.
Rumeni volčji bob
Rumeni volčji bob oz. Lupinus luteus je znan kot enoletni rumeni volčji bob, evropski rumeni volčji bob ali rumeni volčji bob. Doma je iz sredozemske regije južne Evrope. Pojavlja se na blagih peščenih in vulkanskih tleh v rudarskih pasovih. Kot samonikla rastlina je razširjen po obalnih območjih v zahodnem delu Pirenejskega polotoka, v Maroku, Tuniziji in Alžiriji, na otokih Korzika, Sardinija in Sicilija ter v južni Italiji. Nekaj časa so ga gojili v južni Franciji in na Madeiri, a je tam preveč »podivjal«.
Celoten članek preberite v majski izdaji revije Rože&vrt/ Zeleni raj, ki je izšla 18. aprila 2022!
