Vrtovi
Samooskrbni vrt nad tisoč metri nadmorske višine
Slovenci smo znani po tem, da smo strastni hribolazci. Kako tudi ne, ko pa je naša prelepa dežela prepletena s planinskimi potmi, ki ponujajo čudovite poglede in na prav poseben način krepijo našo vez z naravo. Prav verjetno je, da ste se v zadnjih poletnih dneh nad tisoč metrov nadmorske višine povzpeli tudi sami in še danes z navdušenjem kažete fotografije svojim prijateljem. Pa ste kdaj pomislili, da bi tako visoko tudi živeli? Morda se zdi zamisel malce ekstremna, a na srečo še vedno obstajajo ljudje, ki jo strastno živijo in na ta način ohranjajo našo kulturno dediščino. Ena od njih je Vida Matk, po domače Knezova, ki nas je prijazno sprejela na svoji visokogorski kmetiji v idiličnem Robanovem kotu, kjer na 1222 metrih nadmorske višine samooskrbno in povsem izpolnjeno živi s svojo družino.
Robanov kot je znan kot izhodišče za številne planinske poti, ki pripeljejo iz Solčave do Logarske doline. Okoli njega se visoko dvigajo Ojstrica, Strelovec, Križevnik in drugi vršaci, ki zaokrožujejo vzhodni del Kamniško-Savinjskih Alp. Nedaleč stran je že meja z Avstrijo, zato tukaj domačini dobro govorijo oba jezika. Ime si je kraj pridobil po eni najstarejših kmetij pri nas, kmetiji Roban, na kateri ljudje živijo že več kot 800 let. Tradicija kmetovanja ima tukaj res velik pomen, ljudje pa si med seboj že od nekdaj pomagajo in sodelujejo pri kmečkih opravilih. Drugače tudi ne gre, saj je sicer za oko idilična pokrajina za življenje v resnici pogosto ostra in neizprosna.
Za solčavske kmetije velja, da imajo po večini relativno mlade gospodarje, ki v tradicionalnem duhu vzgajajo tudi svoj podmladek. Tudi moja gostiteljica Vida Matk je mamica, na vratih pa me je prva pozdravila prav njena nadvse zgovorna in simpatična sedemletnica Sofija. Njen brat je sicer že odrasel in šteje že 21 let, a čeprav študira v mestu, se za konce tedna zelo pogosto vrača domov in z veseljem pomaga pri domačih opravilih. Ker so bile ob mojem obisku še šolske počitnice, je bila doma vsa družina in tako sem imela priložnost, da v živo »na skrivaj« opazujem njihovo pristno ljubezen do tega za večino precej drugačnega življenja. Čeprav sta imela moška veliko opravkov, pa sta takrat, ko sta prisedla k mizi, z žarečim zanosom govorila o svojih izkušnjah in Filip je že skoraj povsem prepričano tudi prikimal, ko sem ga vprašala, ali se bo po študiju vrnil domov.
Podobno je bilo pri Vidi. Domačija je bila last njenih prednikov, ki so pridno kmetovali že stoletja nazaj. Vida je sicer svoja najmlajša leta preživela v Kanadi, v velikem mestu, kamor so se njeni starši morali začasno umakniti po drugi svetovni vojni. A ko je bila deklica stara štiri leta, se je družina vrnila na domačijo in začela obnavljati tako objekte kot tudi tradicionalno življenje. Ko je Vida v sosednji vasi spoznala svojega moža Domna, se je vse poklopilo in skupaj sta si na kmetiji začela ustvarjati družino.
Ker oba cenita tradicijo, sta objekte obnavljala tako, da se je duh preteklosti čim bolj ohranjal. Pri tem je gotovo pomagal tudi gospodaričin študij arhitekture in tako je pročelje velike domače hiše izrazito tradicionalno, a oplemeniteno tudi z nekaj prefinjene sodobne note. Od čudovitih lesenih oken različnih oblik do visokokakovostne fasade in simpatične terase, na kateri se družina druži tudi na v mestih zelo priljubljenih zabavah ob žaru. Tako kot se za tradicionalno kmečko hišo spodobi, je v neposredni bližini plot, za katerim se razprostira garteljc v pravem pomenu besede. Na vrtičku raste prav vse, kar ...
Celoten članek preberite v oktobrski izdaji revije Rože&vrt / Zeleni raj, ki je izšla 19. 09. 2022.
