Revija Zeleni Raj

Že ko sem se vozila mimo zelenih gričev, dinozavrovih stopinj in Medvedovega brda, sem vedela, da me čaka prav posebna izkušnja. Na vrhu hriba se je odprl dih jemajoč razgled na idrijsko gričevje, takoj pod mano pa veliko hišo z značilno zeleno streho. Pred njo me je že čakala prisrčna gospa Sonja v simpatičnem vrtnarskem predpasniku, in ko sva si segli v roke, nisem mogla skriti navdušenja. To je res pravi raj, a mi je Sonja takoj razložila, da se lahko ta idila hitro spremeni tudi v pekel. Da lahko vzdržuje svoj ljubljeni vrt, mora vanj zaradi strmega terena in lačnih srnic vložiti ogromno delo. Hitro se nama je pridružil še Miro in malce šaljivo pojasnil, da je prav to največja pomanjkljivost Sonjinega srčnega konjička. Ker ima svoje rastline tako rada, jo močno prizadene vsaka pomanjkljivost, in namesto da bi bila na vrtu pomirjena in zadovoljna, včasih nejevoljno opazuje svoje rezultate in jih poskuša popravljati.

A takoj, ko sva se z lastnico sprehodili po vrtu, sem začutila, da je nejevolja zagotovo le nepomemben zunanji izraz, saj Sonja v srcu za prav vsako rastlino nosi neizmerno mero občudovanja in ljubezni. K vsaki rožici se prepogne, jo nežno poboža in jo požira s svojimi očmi. Čeprav rastline pogosto presaja in jim dodeljuje nova mesta na vrtu, za vsako točno ve, od kod prihaja in kakšni so njeni potenciali. Zares občudovanja vredno, saj je na Vrtu v rebru res toliko različnih sort in vrst, kot jih najdemo v kakšnem pravem botaničnem vrtu. Sonja je namreč prava zbirateljica rastlin, in kamorkoli jo odnese pot, vedno domov prinese kakšen nov primerek. Veliko rastlin prinese tudi iz narave, in ker z njimi dela nadvse skrbno in jih tudi vedno razmnožuje, s tem naravnemu okolju prispeva in mu ničesar ne odvzema.

Čarobne zelene prste ima že od najmlajših let. Zaupala mi je, da je bila njena mladost zelo težka, saj je že z osmimi leti morala oditi od doma, da si je zaslužila kruh kot dekla, skorajda sužnja, na kmetiji v okolici. Namesto da bi se brezskrbno igrala in hodila v šolo kot drugi njeni vrstniki, je opravljala težka dela za svoje gospodarje, ta agonija pa je trajala kar sedem let. Medtem ko mi je tako žalostno pripovedovala o svojih bolečih mladostniških trenutkih, pa se je njen pogled skoraj v trenutku razvedril, ko sem jo vprašala, kako se je rodila njena ljubezen do rastlin. Spomnila se je na dogodek v mladosti, ko ji je nekdo dobrodušno poklonil nekaj drobiža, in takoj je vedela, kako jih bo zapravila. Kupila si je sadiko astre, ker ni imela drugega mesta, pa jo je posadila za neko drevo, ob katerem so prej rastle koprive. Iz te ene sadike je kmalu zrastlo pravo čudo. Prav vsi so občudovali njeno čudovito astro in se čudili, kako mogočna, velika in lepa rastlina je postala. Nikjer drugje niso imeli lepšega primerka …

In podobno se pod Sonjinimi zelenimi prsti dogaja še danes … Kar posadi, to raste kot »noro«. Primejo se ji celo semena in potaknjenci, ki jih včasih ne uspe vzgojiti niti strokovnjakom v botaničnih vrtovih. To je še posebej presenetljivo, saj pogoji na Vrtu v rebru niso vedno najidealnejši. Teren je dokaj strm, povsod okoli hiše so le brežine, ki jih je bilo treba utrditi s kamni. Za to, da je vrt lahko zaživel, sta morala lastnika navoziti več kot 20 tovornjakov zemlje, to pa Sonja zdaj obogati s konjskim gnojem, le vsake toliko, po potrebi. Površina je enostavno prevelika, da bi lahko zemljo izdatno bogatila, zato pa rastline najbolj »gnojita« njena ljubezen in brezkompromisna skrb.

Ko sem gledala to rastlinsko bogastvo, sem se ves čas spraševala, kako je lastnikoma sploh uspelo pridobiti toliko različnih sort in vrst. A Sonjin odgovor je bil zelo preprost ...

Celoten članek, skupaj s fotografijami vrta, si oglejte v poletni izdaji revije Rože&vrt/ Zeleni raj, ki je izšla 20. junija 2022!