Vrtovi
Pri slovenskem Ramazzottiju
Casa Ramazzotti piše na poštnem nabiralniku ene od hiš v Vnanjih Goricah pri Brezovici. Ker je tudi zunanjost hiše precej nenavadna, kar malce umetniška in predvsem obdana s čudovitimi rastlinskimi zasaditvami, bi marsikdo lahko pomislil, da gre za muzej ali kakšno drugo kulturno ustanovo, namenjeno slavnemu pevcu Erosu Ramazzottiju. A zakaj bi nekdo takšno ustanovo postavil sredi Slovenije, v odmaknjenemu predmestju Ljubljane?
V resnici je Casa Ramazzotti dom povsem navadne družine Primoža in Polone Šinkovec. No ja, morda vseeno ne čisto navadne družine … Primož je namreč Ramazzottijev strasten oboževalec, tako strasten, da je po njem poimenoval celo svojega sina Erosa. Ta njegova strast pa ni edino, kar Šinkovčeve dela posebne. Po njihovih žilah se pretaka 100-odstotna ustvarjalnost, ki se izraža v vsem, kar počnejo. Poleg tega, da je Primož močno cenjen pečar, ves čas tudi ustvarja različne skulpture iz železa in je skoraj toliko kot v svojo ženo, ki ga podpira pri vseh njegovih podvigih, zaljubljen v rastline.
Vsa ta posebnost Šinkovčevih se kot močen pečat izraža tudi na njihovem domačem vrtu. Od trenutka, ko sem stopila na njihovo parcelo, sem imela občutek, da sem prišla v čisto zaresen zeleni raj. Na vsakem vogalu me je pričakalo novo presenečenje, prav vsak zorni kot pa je ponujal umetelno pašo za mojo dušo. Ko mi je Primož razlagal, da sta na istem mestu še pred nekaj desetletji stala stara kmetija in revna štala, moja domišljija tega preprosto ni mogla »sprocesirati«. Šele ko me je »Ramazzotti« popeljal skozi železna vrata na predel z zelenjavnim vrtom, se mi je slika začela sestavljati.
Namesto klasičnega plota zelenjavni vrt od okrasnega razmejujejo 101 leto stari zidovi, ki jih je družina, ko je podrla staro hišo, z namenom pustila, da bi ohranila pridih zgodovine. Še bolj me je presenetil podatek, da so hišo podrli šele lani, v pomladnih dneh tega leta pa so na njenem mestu uredili več kot 170 m2 veliko površino, na katero so nanosili na stotine hektarjev nove zemlje in uležanega konjskega gnoja. Tako za starimi stenami, ki se ponašajo s svojo starinskostjo in so idealna kulisa, danes uspeva zdrava domača zelenjava, ki prehrani družino, in to skozi vse leto. Za ta pridelovalni »kotiček« ima Primož še veliko načrtov, med drugim bo postavil tudi mrežo proti toči, Polona pa se veseli domačega kurnika, v katerem bodo jajca valile vsaj tri kokoške.
Ja, Primož je res pravi umetnik in skoraj z mojstrsko natančnostjo skrbi za urejenost okolice svojega doma. Že pred desetletjem je bil njegov vrt predstavljen v knjigi Čudoviti vrtovi Slovenije, a se takrat njegova ustvarjalna žilica vsekakor ni ustalila. Na vrtu ves čas nekaj dopolnjuje, izpopolnjuje in z namenom spreminja. Spozna se na vsako rastlino, namesto šablonske forme pa prisega na naravne linije, v katerih se menjavajo dimenzije, barve in strukture.
Rastline, ki se bohotno razraščajo v skoraj vsakem kotičku okrasnega vrta, dopolnjujejo okraski, ki jih je iz železa izdelal Primož sam. Nad to mojstrovino se je navdušil že pred leti, ko sta si s Polono šele začela urejati vrt.
Celoten članek preberite v novembrski izdaji revije Rože&vrt/Zeleni raj 2021.
