Nepogrešljive
Redke, posebne in težavne trajnice
Med vsemi vrtnimi rastlinami so ravno trajnice najbolj raznovrstna skupina. Ogromno vrst je že v naravi in najdemo jih povsod. Prilagodile so se najrazličnejšim življenjskim razmeram. Iz osnovnih naravnih vrst so vrtnarji razvili in vzgojili še skoraj nepregledno število sort. Zato je samo po sebi razumljivo, da se srečujemo tako z zelo razširjenimi kot tudi z zelo redkimi trajnicami. Nekatere so tudi po vrtovih postale že čisto običajne, druge veljajo za posebne. Nekatere je zelo preprosto gojiti, nekatere pa veljajo za zelo težavne, ker jim je pač težko zagotoviti tisto, kar potrebujejo, ali pa tega preprosto ne vemo in ne znamo. Spoznajmo nekatere izmed njih.
A ni samo zelo veliko različnih trajnic, zelo se med seboj razlikujejo tudi tisti, ki trajnice cenijo, jih gojijo in ob njih uživajo na najrazličnejše načine. Tako poklicni kot ljubiteljski vrtnarji in vrtnarski poslovneži – trgovci si vsak zase izberejo svoj pristop do trajnic. Vsekakor pa se redkih, posebnih in težavnih povprečneži sploh ne lotijo. Te so rezervirane za posebno zagnane in seveda le tiste, ki se jim posebej posvetijo.
Močvirski zelnati hibiskus
Včasih bi kdo še hotel imeti kaj od tega tako mimogrede, ker se pojavlja v medijih, je morda modno in podprto v trgovskih reklamah, a se poskusi marsikdaj klavrno spremenijo v neuspeh, če jih ne spremlja dovolj znanja. Tipičen takšen primer je recimo močvirski zelnati hibiskus (Hibiscus). V resnici gre za celo skupino različnih zelnatih hibiskusov, njihovih križancev in sort. Reklame obljubljajo ogromne cvetove v različnih barvah vse poletje. In v resnici niti ne lažejo. Le da velika večina iskalcev te posebnosti med trajnicami ne zna izpolniti osnovnih potreb te rastline in se ne zaveda njenih posebnosti, zato rezultate iz reklam doseže le malokdo. Velika večina najbolj atraktivnih sort namreč za naše podnebje ni dovolj odpornih proti mrazu in jih je torej bolj primerno gojiti kot posodovke ter jih varovati pred zimskim mrazom.
Le nekateri prenašajo naše normalne zime na prostem. Treba je tudi vedeti, da je hibiskus v osnovi močvirska rastlina in zato zahteva ogromno vode. Če ji ne zagotovimo močvirskega rastišča, jo je treba stalno in zelo izdatno zalivati. Za tvorbo ogromnih cvetov, ki sicer vsak zase cveti le kak dan, a se v vročem letnem času razvijajo vedno novi in novi, potrebuje ogromno hranilnih snovi. Vedeti je tudi treba, da rastline spomladi zelo pozno začnejo odganjati in se na vrtu zbudijo šele proti koncu maja. Drugače je seveda v rastlinjakih, kjer je njihovo cvetenje bolj zgodnje in od koder tudi pride večina sadik na naš trg. Veliko je torej prodanih močvirskih hibiskusov po naših vrtnih centrih, a po vrtovih je zelo malo cvetočih vse poletje, zelo malo je res velikih cvetov, zlasti pa le malokomu uspe dosegati lepe uspehe z njimi več let zaporedoma.
Alojzijeva lilija in srčki
Zelo redki sta po naših vrtovih tudi dve trajnici, ki sta bili nekoč veliko bolj pogosti. Razlog za to je njuno precej težko razmnoževanje in načini sodobnega trženja ter izguba vedenja o njunem poletnem počitku. To sta alojzijeva lilija (Lilium candidum) in srčki (Dicentra spectabilis). Ker spet začenjamo iskati tudi naše vrtnarske korenine, marsikdo želi na svojem vrtu imeti tudi ti dve trajnici, ki so ju gojile že naše babice.
Afriška lilija
Večna je med vrtnarji želja po gojenju eksotičnih rastlin, tudi tistih, ki so doma v mnogo toplejših delih zemeljske oble. Veliko večino teh gojimo kot lončnice ali posodovke. Vrtnarji pa skozi žlahtnjenje iščejo tudi različke in ustvarjajo sorte, ki so bolj odporne proti mrazu. Takšen je primer pri afriški liliji (Agapanthus).Pri tej rastlini, ...
Celoten članek preberite v junijski izdaji revije Rože&vrt/Zeleni raj.
