Revija Zeleni Raj

V zadnjem obdobju, ko stročnice zaradi številnih koristnih snovi, ki so v njihovih zrnih, pridobivajo večjo vlogo kot sestavina zdrave prehrane, so še bolj dobrodošle na zelenjavnem vrtu. Morda na majhnem vrtu ni dovolj prostora za veliko gredo, na kateri bi gojili nizki fižol, kar pa ne pomeni, da se moramo fižolu povsem odpovedati.

Visoki fižol : nizki fižol = 1 : 0

Preglejmo lege na svojem vrtu in poiščimo čim bolj osončen prostor, kamor lahko zabodemo nekaj prekel, in vsako obsadimo s pol ducata zrn visokega fižola. Lahko izbiramo med sortami, ki so primernejše za stročji fižol, ali onimi, katerih stroki morajo dozoreti, da bomo iz njih oluščili zrela zrna. Ker se rastlina vzpenja in ker lahko na vsako preklo pleza več rastlin fižola, bo pridelek na majhnem prostoru gotovo večji, kot bi bil na enako veliki gredici, če bi na njej rasel nizki fižol.

Seveda pa v se določenih okoliščinah moramo odločiti za nizki fižol, saj na vetrovnih legah (kraška burja!) bujno obraščene prekle ne bodo vselej ostale vzravnane.

Setev na gredo ali v plošče

Vajeni smo, da fižol sadimo neposredno v zemljo na gredi. Ker je vreme spomladi še posebej nepredvidljivo, nas včasih topli dnevi v aprilu zapeljejo, da zrna potisnemo v gredico bolj zgodaj, kot zapoveduje stara modrost (po ledenih možeh). Ni nujno, da je v toplih dneh tudi prst dovolj ogreta, da bi zagotovila dober vznik semen. Če želimo prehiteti pomlad, si raje posejemo zrna v setvene plošče in tako vzgojimo svoje sadike, ki jih lahko pravočasno presadimo na stalni prostor. S tem bomo prelisičili morebitne škodljivce (polže), se ognili nezaželeni suši ali preveliki moči v prvih dneh po kalitvi in vzgojili bolj zdrave rastlinice.

Obiramo vseskozi, do konca

Fižolu moramo izbrati sončno rastišče z rodovitno prstjo. Rastlina potrebuje veliko hrane in bo hvaležna, če bomo zemljo pripravili pravočasno, lahko celo prejšnjo jesen. Prizadevni vrtičkarji bodo izkopali jarek, globok kot lopata in dvakrat toliko širok. Na dno potresemo plast preperelega hlevskega gnoja ali enako mero domačega komposta in ga premešamo z izkopano prstjo. Prekle (ali drugo obliko opore) je najbolje zasaditi pred ali med setvijo, saj bi poznejše potiskanje prekel v zemljo lahko poškodovalo mlade rastlinice.

Med rastjo moramo skrbeti, da se zemlja ne izsuši, še posebno v obdobju cvetenja. Da bi učinek zalivanja povečali, površino okoli rastlin zastremo, na primer z zastirko iz košene trate ali drugih zeli, ki še niso razvile semen. Dognojevanje ni potrebno, morda le občasno dodajanje pripravkov iz alg, nikakor pa ne dodajamo mineralnih gnojil, v katerih prevladuje dušik.

Ko začnejo stroki zoreti, jih pobiramo sproti, čim bolj redno, saj z obiranjem spodbujamo rastlino, da tvori nove stroke. Takoj ko pustimo stroke dozoreti (če smo torej izbrali sorto zrnatega fižola), se bo tvorba novih strokov kmalu končala. Če smo zaradi dopusta ali česa podobnega zanemarili naš nasad fižola in so stroki polni suhih zrn, jih dosledno poberemo ter rastline močno zalijemo. Skoraj gotovo bomo spodbudili novo cvetenje in s tem oblikovanje novih plodov.

Ko rastline dosežejo vrh prekel, je priporočljivo, da jim vrhove odščipnemo in tako spodbudimo rast stranskih poganjkov, ki jih bomo lažje dosegli.

Po čem se lahko vzpenja?

Znanih je več načinov, kako pomagamo visokemu fižolu višje k nebu. Najbolj običajne so prekle, torej več kot dva ali celo tri metre dolge palice iz različnih vrst lesa (ali iz bambusa), lahko pa so tudi kovinske, okoli katerih se ovijajo rastline fižola. Prekle so lahko postavljene v ravni vrsti. Lahko pa jih pod manjšim kotom zabodemo v tla (recimo štiri v razmiku dobrega pol metra, v obliki kvadrata) in jih, nagnjene, povežemo na vrhu, podobno kot kakšno šotorsko oporo. S tem bomo povečali njihovo stabilnost oziroma odpornost proti vetru. Edina slabost tega načina opiranja je ta, da se na vrhu zgosti rast več rastlin fižola, zato med njimi nastane težko ločljiva zmešnjava stebel in plodov.

Podoben učinek bomo dosegli, če pare prekel zabodemo v tla v razmiku pol metra. Na začetku in na koncu vrste v tla trdno zasadimo po en debelejši drog ter ju na vrhu povežemo z vodoravno pritrjeno palico. Vodoravna vez je hkrati stična točka prekrižanih parov prekel in na teh točkah povežemo vse tri palice skupaj. Ta stična točka naj bo dobra dva metra visoko od tal. Med pari prekel naj bo okoli 30 cm.

Lahko kombiniramo metodo, ki jo nekateri uporabljajo za gojenje graha ali boba. Med dva trdno zabita kola napeljemo kovinski žici kakih 30 cm in 180 cm od tal. V ta »okvir« napnemo plastično (ali konopljino) mrežo, po kakršni navadno pleza grah. Mrežo jeseni po obiranju fižola snamemo, kola in žici pa lahko ostanejo za naslednje letine.

Fižol sejemo večkrat, z zamikom

Sezono obiranja fižola, predvsem stročjega, lahko podaljšamo tako, da ga sadimo z zamikom. Tako bomo imeli zagotovo vselej sveže, mehke stroke, ognili pa se bomo tudi morebitnim luknjam v rodovitnosti, zaradi naše odsotnosti, izredne suše ali deževnega vremena.