Revija Zeleni Raj

Zlahka jo ponudimo kot prilogo ali vključimo kot sestavino zelo velikega števila jedi. Prebrala sem, da jo je mogoče najti v več kot 500 različnih receptih. Pa tudi ne poznam človeka, ki je ne bi maral.

Iz Irana po svetu

Pradomovina špinače (Spinacia oleracea) je Iran. Od tam se je v petem stoletju razširila proti vzhodu, v Indijo, Nepal in na Kitajsko. Pozneje se je širila proti zahodu, v Sredozemlje in Evropo. V devetem stoletju so jo Saraceni, ki so špinačo tedaj že močno čislali, zanesli na Sicilijo. Okrog leta 1000 so jo poznali po vsem evropskem delu Sredozemlja. Iz tega časa izvirajo tudi prve pisne razprave o njenih zdravilnih učinkih. Njen prodor v celinsko Evropo je trajal več stoletij. Največja promotorka špinače je bila Katarina Medičejska, urbinska princesa in francoska kraljica, ki je špinačo nadvse cenila in je imela rodbinske vezi spletene po Evropi. Pri nas so jo poznali že veliko prej; gojili so jo po samostanih, kamor so prihajali menihi iz italijanskih pokrajin.

Železo resda ima, a kot oksalat

Pravi razcvet je špinača doživela v 18. stoletju, v času razsvetljenstva, ko je bila splošno sprejeta med meščanstvom in na podeželju. Prevladuje stališče, da je v njej največ železa med zelenjavo, kar je dobro za kri in daje moč vojakom. Res je, da je špinača eden najboljših rastlinskih virov železa, toda v njej sta tudi fitinska kislina in oksalati. Ti se vežejo na železo in tvorijo železov oksalat, zato je dejanska absorpcija železa iz špinače precej manjša.


Vse o špinači in recepte za špinačne jedi najdete v novi številki revije Zeleni raj (letnik III/junij 2017), ki je izšla 15. maja 2017.