Revija Zeleni Raj

Današnji trgovski svet želi prav vse in vsakogar etiketirati, spraviti v predalčke. Po drugi strani pa nam poskuša prodati nekaj več, boljšega, bolj zdravega, vse samo zaradi višjih cen in za boljši zaslužek. Žal se zaradi tega vedno pogosteje dogaja, da plačujemo veliko denarja za nekaj, kar sploh ni vredno toliko, kot nam obljubljajo trgovci. Vse mogoče in nemogoče etikete so se vmešale tudi v svet prehrane, celo v svet sveže zelenjave. Zato smo mnogokrat zmedeni, saj ne vemo, komu in čemu naj verjamemo, kaj je res in kaj ne. Kaj naj kupimo, da bomo jedli zdravo in da ne bomo plačali samo praznih besed.

Najpogosteje se dandanes pri nakupu zelenjave srečujemo z besedami domače, sveže, zdravo. Besede poznamo, kaj se skriva za njimi in ali jim verjamemo, pa prepuščam vam. Bolj skrivnostne, oziroma nerazumljive, so besede sonaravno, biološko, ekološko, pa integrirano, konvencionalno in še bi lahko naštevala.

Domače, slovensko, zdravo

Menim, da bi Slovencem moralo biti pomembno predvsem to, da jemo domačo, lokalno pridelano zelenjavo. Ker je trenutno vsa Slovenija ena regija, pomeni lokalno pridelano v vsej Sloveniji. Zakaj? Tako pridelana zelenjava bo prav gotovo prišla na naše mize v najkrajšem možnem času, čeprav se naši trgovci, žal, za to ne potrudijo dovolj. Potrebujejo veliko več kakor 24 ur, da pridelek, ki ga odkupijo, tudi dejansko spravijo na svoje police.

Žal so časi zelenjavnih trgovin, ko je zelenjava od zadaj prišla neposredno s kmetije, spredaj pa se je prodajala na policah, mimo. Na police je prišla z veliko manj prevoženimi kilometri, s tem pa je ohranila več koristnih sestavin in manj onesnažila okolje s toplogrednimi plini.Nekatere raziskave ugotavljajo, da danes največ energije porabimo za prevoz hrane, tudi neposredno kmetijskih pridelkov.

Zelenjavo v Sloveniji pridelujemo po veliko ostrejših pravilih, kot jo pridelujejo mnoge druge države v EU, da ne govorimo o tistih zunaj stare dame Evrope. Lahko se zanesete na to, da je domača zelenjava zato veliko bolj zdrava. Obenem pridelava »naše« zelenjave zahteva manjše površine, potrebuje veliko pridnih rok, s tem pa ohranjamo tudi pokrajino in podeželje lepo, pestro in razgibano. Poleg tega mnogim prinaša vsaj nekaj dohodka za preživetje.

Integrirana pridelava

Ta beseda je verjetno izmed vseh najtežje razumljiva. Žal smo jo neposredno prevzeli iz tujih jezikov in je nismo znali pravočasno posloveniti. Integrirano pridelana zelenjava (tudi sadje, grozdje in poljščine) je pridelana po natančno določenih pravilih, še strožjih od teh, ki jih zahtevajo številni predpisi, veljavni tako v EU kot v naši domovini. Vsa ta pravila so  namenjena predvsem varovanju okolja in zdravja ljudi, kljub temu pa omogočajo pridelati dovolj za preživetje.

Vedeti moramo, da nam vsa ta pravila in predpisi zagotavljajo varno hrano. Hkrati si prizadevajo pridelavo omejiti na načine, ki ne bodo ogrožali okolja in dražili pridelave.

Integrirana pridelava je nekoliko dražja tudi zato, ker zahteva redno, vsakoletno kontrolo, nekatere analize, da se rastline res prehranjuje samo toliko, kolikor potrebujejo, in da odvečna hranila ne odtekajo v podtalnico; prepoveduje nekatere ukrepe, kot je uporaba sredstev proti kaljenju krompirja v skladišču in herbicidov v rastlinjakih, kar pa seveda stane. Pa vendarle integrirano pridelana zelenjava v trgovinah ni dražja kakor tista, ki je pridelana brez dodatnih pravil, predvsem pa analiz in kontrole. Žal trgovcev, pa tudi tistih, ki skrbijo za prehrano v vrtcih, šolah, bolnišnicah, domovih za ostarele, certifikat integrirane pridelave ne zanima.

Integrirano pridelana zelenjava ima torej strožje omejitve pri uporabi gnojil, predvsem dušika, strožje in večkrat nadzorovane omejitve pri uporabi FFS, dodatne omejitve pri namakanju in dodatne zahteve o zapisovanju vseh ukrepov na kmetiji. Iz teh zapiskov je vsem ob vsakem času vidno, ali so se vse te zahteve tudi upoštevale. Poleg tega dobi vsaka kmetija, ki se odloči za tak način pridelave, vsaj enkrat na leto kontrolo, s katero preverijo izpolnjevanje vseh zahtev, tudi z odvzemom in analizo vzorcev zelenjave in tal. Če kmetija izpolni vse zahteve, dobi vsako leto znova poseben certifikat, ki mu lahko verjamemo. Integrirana pridelava je samo strožje nadzorovana, ima strožje zahteve po varovanju okolja in seveda zdravja ljudi, še vedno pa z nekaterimi omejitvami dovoljuje uporabo kemičnih sredstev za varstvo rastlin, dovoljuje uporabo lahko topnih mineralnih ali, po domače, umetnih gnojil. Integrirana pridelava se lahko imenuje tudi sonaravna, saj se pridelovalci trudijo, da bi  zelenjavo pridelovali čim bolj prijazno do narave. Lahko se imenuje domača, saj je pridelana v Sloveniji. Ne more pa se imenovati biološka, ekološka, naravna, ker to v resnici ni.

Je pa integrirana pridelava zelenjave trenutno verjetno najboljši kompromis med nizko ceno in kakovostjo zelenjave.

Ekološka, biološka pridelava

Je najvišja možna stopnja pridelave, ki ohranja vse naravne vire, poskuša upoštevati vse, kar se dogaja v naravi in kar narava počne že tisočletja. Ekološka pridelava zelenjave seveda prepoveduje vsakršno uporabo kemičnih sredstev, naj bodo to sredstva za gnojenje, sredstva za varstvo rastlin, pa tudi sredstva za zdravljenje živali se lahko uporabljajo samo izjemoma, ko so za to izpolnjeni strogi pogoji. Pa še potem mora preteči določen čas, preden se produkti zdravljenih živali lahko pojavijo na trgu.

Temeljna želja in načelo ekološke pridelave je še vedno sklenjen naravni krog na kmetiji, kjer naj bi se lastniki ukvarjali tako z živinorejo, ki zagotavlja pridelavo hranil za prst in posredno za rastline, kakor z rastlinsko pridelavo, da bi se zagotovila hrana za živali. Žal to pomeni še višje stroške in seveda velikokrat manj pridelka. Zato ima ekološko pridelana hrana seveda upravičeno višjo ceno od hrane, pridelane na druge načine.

Seveda je ekološka pridelava strogo, vsako leto nadzorovana, kontrolirajo jo za to pooblaščeni zavodi in laboratoriji. Vsako leto dobijo pridelovalci certifikat s številko in oznako kontrolne organizacije. Samo s certifikatom podprta zelenjava se lahko prodaja pod imenom ekološka, biološka, naravna, bio in še kaj. Kupec naj ve, da je tako označena zelenjavi res zaupanja vredna. V Sloveniji se je ponekod uveljavila zelo nepoštena praksa nekaterih kmetij, ki brez kontrole, brez certifikata, vendar po višji ceni prodajajo pridelek pod imenom bio. Če želite podpreti tiste kmete, ki se res trudijo in pridelujejo resnično po vseh predpisih, pravilih, potem vedno zahtevajte certifikat. V trgovini pa poglejte oznake na hrani: če je na ovitku, embalaži oznaka BIO, EKO, morajo biti na njej evropski znak ekološke pridelave, navedene vse ekološke sestavine, ime oziroma številka kontrolne organizacije in številka certifikata.

Sami uporabniki bomo najzanesljiveje izločili in kaznovali vse tiste, ki nam hočejo mimo pravil igre drago prodajati nekaj, kar ni pridelano po vseh pravilih.

Seveda pa obstajajo še strožja pravila, za še bolj z naravo povezane načine pridelovanja zelenjave. To sta biodinamična pridelava in trenutno velikokrat omenjena permakulturna. Biodinamika upošteva energije narave, lune, sonca, ki jih ne vidimo, in z njimi premaguje vse težave, ki jih pri pridelavi vrtnin prinašajo onesnaženo okolje, škodljivci in bolezni ter napake samih pridelovalcev. Kratek opis permakulturne pridelave sem si sposodila iz Wikipedije: Pêrmakultúra je načrtovan sistem, ki poskuša ustvariti trajnostni življenjski prostor (habitat) s posnemanjem vzorcev iz narave.

Kako se torej odločiti in kako prepoznati zdravo ter za naš organizem kar se da koristno zelenjavo, s katero se nameravamo prehranjevati?

Ne nazadnje je odločitev odvisna tudi od finančnih sredstev, ki jih premoremo.

Samo namig: ekološko pridelana hrana je bolj živa, vsebuje več koristnih snovi in tudi samo tkivo živil je gostejše, zato teh živih običajno porabimo manjšo količino. Pri tem nam malo pomaga tudi naša psiha, saj tistega, kar smo drago plačali, ne mečemo v smeti.

Integrirano pridelana zelenjava, posebno če jo kupimo neposredno od pridelovalca, je sveža, odrezana ali odtrgana včasih celo pred našimi očmi, zato je ob čiščenju veliko manj odpadkov in jo lahko dalj časa hranimo v hladilniku. Ker je pridelava večine zelenjave v Sloveniji še daleč od intenzivnega gojenja v Italiji, Franciji ali na Nizozemskem, je temu primerno tudi bolj zdrava, čeprav je pridelana celo na konvencionalen način, brez certifikatov.

Sama menim, da bi morali biti pri nakupu zelenjave (in sadja) veliko previdnejši in zahtevnejši. Ni pomemben samo lep videz zelenjave, razstavljene na policah marketov, kar običajno dosežejo s kemično obdelavo zelenjave po spravilu ali z obsevanjem, na primer: beli česen, gladek krompir, ki v toplem stanovanju dva meseca ne kali, solata, ki je še dolgo zelena in ne veni. Takšnih naprav za zdaj v Sloveniji še ni.

Najboljše je, da zelenjavo pridelujemo sami, na svojem vrtu, če pa to ni mogoče, si poiščimo svojega pridelovalca, ki mu zaupamo. Seveda bomo že jeseni ostali brez paradižnikov, paprik, kumar in druge poletne zelenjave, nadomestili jo bomo z zimsko ali z doma pripravljenimi shranki, vedeli pa bomo, kaj jemo. 

Obstaja tudi možnost, da se večkrat oglasimo na mestnih tržnicah, kjer še vedno lahko najdemo prave kmete. Od tistih »nepravih« jih ločijo predvsem certifikati, na katerih tudi piše, katera zelenjava je res njihova. Žal, vsi ponudniki certifikatov nimajo, ker so premajhni. Z malo razuma in razmišljanja pa kljub vsemu lahko ločimo slovensko zelenjavo od tuje, kupljene na debelo na veletržnici.

Tudi na različnih spletnih straneh se da najti ponudba tako ekološke kakor integrirano pridelane zelenjave, lahko pa poiščemo kmetijo kar v svoji bližini.

Ekološko, biološko, bio, eko, integrirano ali konvencionalno pridelana zelenjava je vaša odločitev, odločitev prav vsakega Slovenca pa bi morala biti, da zahteva in išče v trgovinah slovensko zelenjavo. Pa ne verjemite trgovcem, pogosto pa celo medijem, da je slovenska zelenjava slabše kakovosti, ker to ni res. Naša zelenjava je odlične kakovosti, ko pride v skladišča trgovin. Kaj se tam z njo zgodi, pa je vprašanje pogosto tudi za inšpektorje.

Ekološka zelenjava je označena z evropskim znakom, z znakom biodar, ki ima še dodatne, strožje zahteve pri pridelavi, biodinamično pridelana zelenjava pa mednarodni znak demeter. Velik del integrirano pridelane zelenjave pa je označen z rumeno pikapolonico.