Revija Zeleni Raj

Skoraj ni vrta, na katerem ne bi rasla čebula, in tudi česen je pogosta vrtnina na gredicah, za drobnjak pa velja, da je kot začimba vsaj v severovzhodni Sloveniji povsem nepogrešljiv tako v kuhinji kakor na vrtu. Vse omenjene vrtnine spadajo v družino čebulnic, ki je že tisočletja znana po številnih zdravilnih lastnostih. Žal pogosto pozabljamo na še enega predstavnika te družine, to je por.

Por se predstavi
V nasprotju z njegovimi bolj znanimi sorodniki pri poru uživamo njegovo lažno, obeljeno steblo, čeprav bi zlahka pojedli vso rastlino. Por vsebuje številne minerale, med njimi tudi selen, ki postaja vse pomembnejši v naši prehrani, vitamine, recimo E in C, predvsem pa, tako kakor druge čebulnice, zelo zdravilne in razkuževalne žveplove spojine. Te nam pomagajo pri ranah in pikih žuželk, pri prehladih, črevesnih in prebavnih motnjah in celo pri rakavih obolenjih.

Okus pora je manj pekoč in zato primeren tudi za ljudi z želodčnimi težavami. Porova juha naj bo nepogrešljiva ob gripoznih in prehladnih obolenjih. Proti pričakovanju (por kakor druge čebulnice vsebuje veliko razkuževalnih, antibiotičnih snovi) ne uničuje črevesne flore, temveč jo očitno celo obnavlja, zato lahko por uživamo tudi vsak dan. Ker nekatere sorte brez težav prezimijo na prostem, bi morali njegove blažilne, a močne zdravilne lastnosti bolj upoštevati in izkoristiti ter s tem zmanjšati količino zdravil in drugih kemičnih prehranskih dodatkov, ki jih tako pogosto uživamo.

Por vzgajamo iz sadik
Čeprav nekateri še vedno vztrajajo s setvijo, je por najprimerneje pridelovati iz sadik s koreninsko grudo. Te lahko sicer kupimo, kar  priporočam tistim, ki si želijo le nekaj rastlin, vendar si jih od aprila naprej povsem brez težav vzgojimo tudi sami. Posejemo ga v multi plošče z luknjami premera okoli 2 cm. V vsako posejemo eno seme, če pa jih pade več, tudi ne bo nič hudega, saj sejance brez težav raztrgamo in posadimo ločeno. Sejemo ga vse od januarja do junija. Do marca sadike vzgajamo v deloma ogrevanih rastlinjakih, kasneje pa samo pri vzniku poskrbimo za toploto, potem pa jih lahko vzgajamo kar v zavetnem kotičku vrta na prostem.

Pridelovanje pora
Gredice za por moramo prej dobro pripraviti, saj ima por dokaj plitve korenine. Pogosto sadike pora lahko presadimo kar v vrste med korenček, peteršilj, zeleno in celo v kombinaciji zelje-zelena-por. Najbolje se bo počutil na drugi poljini – tisti, ki smo jo s hlevskim gnojem gnojili preteklo leto, kjer  se odlično počutita tudi korenček in peteršilj.

Še po nečem se por razlikuje od svojih dveh sorodnikov – čebule in česna – uspeval bo tudi na pregnojenih gredicah. Čeprav ne priporočam, pa vendarle lahko por sadimo tudi na gredice, ki jih redno gnojimo s hlevskim gnojem, bo pa tam slabo prezimil. To pride prav predvsem takrat, ko ga sadimo skupaj z zeljem in zeleno.

Da bomo imeli čim daljše obeljeno steblo, lahko por posadimo zelo globoko, vendar bo spravilo kasneje dokaj težko. Boljše je, da ga posadimo, kakor smo navajeni, torej tako globoko, kakor raste sadika, potem pa rastline večkrat dokaj visoko ogrnemo. To velja samo v primeru, če bomo poru odmerili lastno gredico, če pa bo rasel v mešanih posevkih, bo delo težje. Por, ki bo rasel na samostojnih gredah, moramo saditi do 40 cm narazen, v vrstni razdalji od 15 do 20 cm, saj ga bomo le tako lahko brez težav obsuli. Zato menim, da se splača potruditi in ga pomešati med druge vrtnine. 

Gredice pognojimo z domačim kompostom. Okoli 1,5 do 2 l/m2 ga potresemo in zakopljemo v zgornjih 10 cm zemlje. Če komposta nimamo, so uporabna tudi kupljena organska gnojila, ki pa jih uporabimo približno pol manj, kakor je največji odmerek v navodilih.

Če želimo velik pridelek, je por smiselno namakati, saj ima plitve korenine in hitro trpi sušo. Dobro je tudi občasno tla prerahljati ali pa jih poleti zastreti z organskimi zastirkami, kot je rahlo osušena pokošena trava z domače zelenice. Običajno pa lahko na por poleti tudi pozabimo.

Sorte pora
Poznamo tako hibride kakor sorte pora. Pomembne so predvsem zato, ker vsaka sorta ne prezimi. Pri nas poznamo in lahko nabavimo seme sort 'Dolgi domači', 'Carentan' in 'Elefant'. 'Dolgi domači' je visok, lažno obeljeno steblo je tanjše, a zelo visoko, barva listov je svetlo rumeno zelena. Ne prezimi in ga sejemo samo do konca maja. 'Elefant' in 'Carentan' sta nižja, čokata, s sivo zelenimi, močnejšimi listi. Lažno obeljeno steblo je krajše, a debelejše. Oba lahko prezimita na vrtu, vendar je v ta namen 'Carentan' boljši. Pred zimo lažno steblo lahko zavarujemo tudi s plastjo slame ali listja vse do zelenih listov. Pred nakupom sadik se pozanimajmo, ali je sorta izbranega pora prezimna ali ni.

Težave in bolezni pora
Če so gredice primerno (predvsem ne preveč) pognojene, potem bolezni ne bi smelo biti. Nič pa ne bo škodilo, če bomo por občasno poškropili s pripravki iz kopriv, njivske preslice, ognjičevih ali regratovih cvetov.

Dva škodljivca pa lahko prideta poru do živega. Prvi so majhni, očem komaj vidni tripsi ali resarji. Ti s svojim sesanjem povzročajo srebrnkasto bele lise na poletnih listih. V normalnih poletjih niso težava, če pa trajajo vročinski ali sušni valovi predolgo, je lahko poškodovano toliko listne površine, da nadloga rastlino ovira pri rasti. Če opazimo takšne lise, začnemo rastline redno škropiti s koprivnim ali presličinim pripravkom, če pa težave ne minejo, uporabimo pripravke iz listov rabarbare ali vratiča, in sicer večkrat zaporedoma, vedno zvečer, na ohlajenih rastlinah. Škropivu dodamo kapljice detergenta za pomivanje posode, da se pripravki  bolje oprimejo listov. Tekočina naj steče tudi med liste, kjer so najpogosteje skriti škodljivci. Tudi v trgovinah dobimo kar nekaj naravnih pripravkov, ki jih lahko uporabimo, veljajo pa enaka opozorila oz. navodila.

Največji krivec, da je por skoraj izginil iz naših vrtov, je porova muha oziroma porova zavrtalka. Kako se znebiti nadležnih črvičkov v jeseni?
Čeprav so za mnoge lastnike vrtov črviči v poru nerešljiva uganka, ni tako hudo. Obstaja več metod za zmanjšanje njihove škode, da bomo lahko uživali v okusu pora in izkoristili njegove zdravilne lastnosti. Že prej sem omenila, da por posadimo kar v vrste med jesenski korenček, peteršilj, lahko pa tudi med sladki komarček ali koprc. Pomembno je le, da druge zelenjadnice izkopljemo šele po prvih zmrzalih, takrat porova zavrtalka preneha s svojim naletom. Njen nalet se začne konec avgusta, takrat je tudi zadnji čas, da por ogrnemo vse do zelenih listov, kajti v steblo muha najraje zaleže jajčeca, iz katerih se potem izležejo ličinke.

Najučinkovitejša in povsem naravna metoda je pokrivanje pora s protiinsektnimi mrežami. Treba je narediti posebno oporo, saj por ne prenaša teže na svojih listih. Pokrijemo ga zadnji teden avgusta in poskrbimo, da v mreži ali pri tleh ni lukenj, skozi katere bi muhe našle pot do pora, ki jim zelo diši.

Težava zatiranja muhe oz. njenih ličink z naravnimi pripravki je v tem, da se same ličinke zelo hitro zavrtajo v mehko tkivo lažnega stebla, naravni pripravki pa učinkujejo samo takrat, ko pridejo v neposreden stik s škodljivci. Zato moramo z njimi rastline od konca avgusta do prve slane redno, vsaj enkrat na teden dobro zaliti in poškropiti. Uporabimo lahko pripravek iz rabarbare ali vratiča.

Tudi v Sloveniji lahko nabavimo in uporabimo koristne naravne sovražnike čebulne muhe (porove zavrtalke). To so entomopatogene ogorčice (EO). Ne bomo jih našli v trgovinah, saj so v pripravku živi organizmi, majhni, očem nevidni, za muhe in njihove ličinke pa smrtonosni črvički. Dobili jih bomo z neposrednim naročilom, če v spletne brskalnike vtipkamo geslo entomopatogene ogorčice, čebulna muha, in jih tam tudi naročimo. Z njimi je dobro v aprilu in maju zalivati že setvenice in setvene plošče. Življenjska doba ogorčic je približno štirinajst dni. V jeseni začnemo zalivati v prvem tednu septembra in nadaljujemo vsakih 14 dni do prvega mraza. Dobro zalijemo predvsem vznožja rastlin, kjer se zadržujejo škodljivci, in ne listov.

Pomembno je, da pripravek uporabimo natančno po navodilih. Zemljo moramo že pred uporabo namočiti ali pa se dela lotiti po močnejšem dežju. Za tretiranje lahko uporabimo običajno vrtno škropilnico ali zalivalko za manjše površine. Vedno tretiramo pozno zvečer, bolj ali manj v mraku, saj so škodljivci bitja, ki živijo v zemlji in jim sonce in svetloba škodita. Ko odpremo zavitek, ga je najbolje takoj uporabiti, neodprte pa lahko hranimo nekaj časa v hladilniku.

Kombinirana uporaba pripravka EO in mešanih posevkov zagotavlja, da bomo, če ne letos, že naslednje leto lahko uživali v lastnem pridelku pora vso zimo.