Izšla je nova številka!

Nič ni tako rdeče kot vinika jeseni!

Bližajo se dnevi, ko nas bodo pritegnile močne barve listja, ki prekriva stene, ograje ali sega visoko v krošnje.

Vse o šipku

Šipek je do dva metra visok grm z značilnimi zelenimi ali rdečkasto nadahnjenimi mladimi vejami, ki so prvo leto pokončne, že drugo leto pa se upognejo v šibkem loku.

Hruške debeluške za dobro voljo

Hruške vračajo dobro voljo in navdušenje. Imajo namreč zelo veliko folne kisline ali vitamina B9, ki pospešuje nastajanje hormonov sreče.

+ še mnogo več preberite v zadnji številki!

Zelenjava

Tudi vrtninam je poleti vroče

Miša Pušenjak

Za pridelavo vrtnin je ugodnejše suho in vroče poletje kakor pa deževno in hladno.

Živimo v enem najlepših delov Evrope, vendar z zelo spremenljivim vremenom, ki poleti redno prinaša nekaj sušnih dni, tednov, celo mesec ali več. Zato je zelo dobro, da ob odločitvi za vrtnarjenje razmislimo tudi, kako bomo vrtnine namakali. Kajti vrtnine sodijo med rastline, ki so zelo občutljive za vročino, in tudi če poletje ni pretirano vroče, se brez vode hitro počutijo slabo. Posledice se pokažejo šele kasneje, potem ko spet pade nekaj padavin.

Vročina in razhudniki   

Zanimivo, da začenjam s plodovkami, boste rekli. Ravno te namreč potrebujejo največ toplote, saj je njihova domovina na jugu, v vročih krajih. Res prihajajo od tam, vendar moramo vedeti, da je za kraje, od koder prihaja večina plodovk, značilno, da je temperatura ves čas enakomerno visoka, predvsem pa je v času vročine tudi visoka zračna vlaga.

Za vse plodovke, predvsem za paradižnik, velja, da se odlično počutijo pri temperaturah okoli 30 stopinj Celjzija. Vse, kar je več, že prinaša težave in najizrazitejše se lahko pokažejo prav pri paradižnikih. Pestič razhudnikov se namreč v normalnih razmerah nahaja med prašniki. Pri paradižniku so ti prašniki zlepljeni v nekakšno cev. Zato cvetni prah v normalnih vremenskih razmerah brez težav pade na brazdo pestiča in jo opraši. Pri dalj časa trajajoči vročini pa se pestič potegne iz prašnikov, zato je oprašitev otežena, pri paradižniku skoraj onemogočena. Svoje doda tudi dejstvo, da je v vročih razmerah cvetnega prahu manj kakor običajno, pa še ta, ki je, ni vitalen in oploditev je zato slabša. Posledice slabe oploditve so sprva samo manjši, kasneje pogosto deformirani plodovi, kjer delček plodu manjka, je ugreznjen ali, kakor pri papriki, celo dodan, kaj kmalu pa plodov sploh ni. Vrtičkarji pravimo, da cvetovi odpadajo.

Za takšne razmere je vzrok vročina in ne suša. Zato morajo biti rastlinjaki poleti povsem odprti, četudi se nam zdi, da je zunaj nekoliko hladno. Zelo pogosto namreč pri temperaturah okoli 20 do 25 stopinj Celjzija vidim rastlinjake sredi dneva zaprte. V njih se razvije neverjetno visoka temperatura takoj, ko jih zjutraj obsije sonce. Povsem preprečiti tega pojava seveda ne moremo, saj na vreme še ne moremo vplivati. V večjih rastlinjakih je vsekakor umestno namestiti ventilatorje, ki hladijo prostor, in celo senčilne mreže, ki pa ne smejo biti pregoste. V njih pri oploditvi rastlin pomagajo čmrlji, ki s svojo težo ves čas tresejo cvetove in tako prispevajo, da na brazdo pestiča pade čim več cvetnega prahu. V manjših rastlinjakih rastlinam pomagamo tako, da vsako rastlino posebej vsak drugi dan pošteno stresemo. To je bil včasih sestavni del tehnoloških opravil v rastlinjakih, le da smo zdaj na to že nekoliko pozabili. Kadar je resnično vroče, lahko enako naredimo tudi s paprikami in jajčevci.

Rastlinam pomagamo premagovati vročinski stres tudi z različnimi pripravki: s kupljenimi, ki vsebujejo izvlečke morskih alg ali vitaminsko-aminokislinske komplekse, ali z domačimi, narejenimi iz cvetov regrata ali ognjiča. Žal moramo te pripravke uporabljati redno, celo vsak četrti ali peti dan, če je vročinski val daljši, vsekakor pa jih začnimo odmerjati pred nastankom stresne situacije. Ko ta nastane, je običajno že prepozno.

Če vročino spremlja še suša

Prej ali slej nastopi obdobje, ko moramo večino rastlin na gredah namakati. Naj ostanem kar pri plodovkah. Pri paradižniku in njegovih sorodnikih je lahko težava že sama vročina. Pri bučnicah pa na nastavek plodov negativno vpliva vročina v kombinaciji s sušo, saj prenehajo nastavljati  ženske cvetove. Pritožujemo se, da rastline samo cvetijo, da je vse oranžno, plodov pa ni in ni.

Seveda jih ni, saj imajo vse bučnice enospolni cvet. Večji, na dolgem peclju, je moški. Nekoliko manjši, na kratkem peclju s spodaj že oblikovano plodnico (bučka, kumara radi rečejo ljudje), še preden se razvije cvet, pa je ženski. Ker so moški cvetovi na dolgem peclju, je vtis, da cela greda cveti, še močnejši. Vendar plodove lahko dajo samo ženski cvetovi. Kadar je huda vročina, predvsem pa hitri temperaturni skoki, se to zgodi celo pri tistih hibridih kumaric, ki moških cvetov v normalnih vremenskih razmerah sploh ne nastavljajo.

Rešitev za ta pojav je samo redno namakanje. Rastlinam vode ne sme manjkati. Še pred nastankom stresne situacije, ko nam vremenoslovci napovedo visoke temperature, rastline redno krepimo z omenjenimi pripravki.

Še en pojav je za bučnice, posebej kumare, značilen v nestalnem vremenu, ko se zelo na hitro izmenjujejo vroči dnevi s hladnejšimi. Plodovi postajajo grenki. V zelo spremenljivem vremenu se temu pojavu ne moremo povsem izogniti. Vsekakor velja, da sta oba pojava izrazitejša in pogostejša, če so rastline preveč gnojene in imajo na voljo predvsem preveč dušika, hkrati pa so tla neenakomerno založena s kalijem (tega je navadno ravno prav ali celo premalo) in fosforjem, ki ga je skoraj vedno preveč.

Za vse vrtičkarje, ki tudi v poletnem času dognojujejo plodovke, zlasti kumare in paradižnik, velja pravilo, da v času, ko se začne zelo vroče vreme, ne dodajajo dušika, saj ta rastlinam še poveča težave. Tudi bolj žejne bodo. Vsekakor pa že pred sajenjem poskrbimo, da rastline  pognojimo primerno njihovim potrebam in ne preveč. To pomeni, da upoštevamo in spoštujemo navodila, priložena kupljenim gnojilom, in ne kombiniramo več gnojil hkrati. Hlevskega gnoja damo največ 3 l/m2, komposta pa 4–5 l/m2.

Solatnice in vročina

Solata, radič in endivija v poletni vročini slabo uspevajo. Ko je resnično vroče, naj nas ne jezi uhajanje v cvet, ker tega ni mogoče povsem preprečiti. In kaj lahko naredimo, da bodo težave manjše?

Najprej izberimo ustrezne sorte solat za poletno vročino. Najbolje poletno vročino prenaša sorta Great lakes, dobro pa tudi Dalmatinska ledenka in Unicum. Prva ima ploščate, trdo zbite zelene glave, večino vrtičkarjev moti predvsem močno narezljan listni rob. Sorta ima zelo krhek list. Dalmatinska ledenka ima liste temno zelene barve, ki niso najbolj priljubljeni pri Slovencih. Unicum ima svetlo zelen do rumeno zelen list, na njem pa so pojavljajo posamezne rdeče lise. Glava ni trdno sklenjena. Izmed novejših sort se v poletni vročini dobro obnese Gentilina, to je rozetasta krhkolistna solata. Njena odlika je predvsem ta, da zelo hitro polni rozeto. Če začenja cveteti, jo pač porežemo, vendar je pridelek visok že pri zelo mladih rastlinah. Dobro prenaša poletno vročino tudi sredozemski tip solate, to je solata vezivka ali štrucarka. Nekoliko podobna je kitajskemu kapusu ali radiču štrucarju, naredi visoke, ovalne glave. List pa je izredno krhek in zelo okusen. Pri nas lahko kupimo sorti Romanska in Ovired.

Solate, endivija in radič bodo veliko manj uhajali v cvet, če bomo presajali sadike s koreninsko grudo. Puljene sadike, kar je navada pri nas, so za uhajanje v cvet še občutljivejše kakor  tiste, ki so bile neposredno posajene na stalni prostor. Sadike solate lahko posadimo v senco višjih rastlin, kot so paradižnik, visoki fižol ali sladka koruza. Tam se bodo v sončni pripeki bolje počutile.

Radič in endivijo navadno sejemo ravno v času, ko je najbolj vroče. Kot že zapisano, je od neposredne setve boljša vzgoja iz sadik, vendar takih, kjer se korenin drži zemlja, torej s koreninsko grudo. Najprej naj omenim, da sta radič in endivija rastlini kratkega dne, v dolgem dnevu pač zacvetita. Zato zgodnje setve, recimo tiste v maju, zacvetijo še pogosteje. Praviloma naj bi endivijo sejali šele v začetku junija, radič pa od sredine junija naprej.

Vse setve na stalni prostor je treba zasenčiti, saj mlade rastline lahko močno sonce požge. Redčenje je nujno. Pri nas vrtičkarji pogosto redčijo prepozno, saj čakajo, da bodo rastline primerne za rezanje, kot pri solati berivki. Rastline se zato potegnejo v višino, naredijo manjše steblo, ki v vročini ali še bolj ob hitrih temperaturnih spremembah hitreje zacveti. Zato prvič redčimo že zelo majhne rastline. Preostale rastline bodo lahko razvile močnejšo povrhnjico. Če bomo redčili prepozno, se bodo deli rastlin, ki so se prej gnetli in bili v senci, hitreje poškodovali zaradi premočnih sončnih žarkov in bodo nato gnili.

Ne nazadnje, zalivanje z razpršilniki, ki imajo zelo nežne kapljice, primerno hladi rastline. Celo boljši so kakor kapljično namakanje. Vendar moramo začeti namakati zelo zgodaj zjutraj, vsekakor pred sončnim vzhodom. Z večernim zalivanjem bomo rastline požgali, saj je voda za razgrete rastline premrzla.

Pravilno namakanje

Ni vsako namakanje pravilno. Najbolj nujno je, da namakamo redno, saj je za rastline  slabše, da enkrat vodo imajo, med posameznimi namakanji pa je zmanjka. Rastline, ki imajo globoke korenine, namakamo dalj časa in v globino. Takšne rastline so vse korenovke, plodovke in kapusnice. V začetku preverimo, kako globoko smo namočili. Običajno zadošča namakanje dvakrat na teden, a takrat res obilno (na prostem, seveda). Rastline s plitvejšimi koreninami, kot so solata, čebula, česen, namakamo pogosteje.

Da prihranimo nekaj vode (in denarja), naj bodo tla v poletni vročini zastrta. V rastlinjakih  je primernejša folija, saj preprečuje tudi visoko zračno vlago, na prostem pa vsekakor zelena zastirka. Najpogosteje in najhitreje je dostopna kar pokošena trava. Paziti moramo le, da trava ne gnije, zato naj bo malo uvela, ko jo dodajamo na gredo. Seveda pa lahko uporabimo tudi pokošene koprive, gabez, deteljo in druge rastline. Polži sovražijo zastirko iz bezgovih listov in vej, gozdne praproti ali bele gorjušice. Zastirka iz še zelene bele gorjušice bo tudi zmanjšala število strun v tleh. Lahko jo natresemo kar do 10 cm na debelo in jo po potrebi večkrat obnovimo. Obenem so omenjene zastirke tudi odlično gnojilo.

V povezavi s sušo in vročino se pojavlja tudi pomanjkanje kalcija

Pomanjkanje kalcija ni posledica premajhne vsebnosti tega hranila v tleh. Zato je apnjenje nepotrebno, pogosto celo škodljivo. Pomanjkanje je povezano predvsem z vročino, ko kalcij preprosto ne pride tja, kjer je najbolj potreben, to pa so plodovi plodovk in listni robovi solatnic, kapusnic, pa tudi čebulnic. Poleg takšnega pomanjkanja kalcija se v plodovih in drugih rastlinskih delih pospešuje nastanek preobilice dušika, ki je rastlini v tistem trenutku na razpolago. Zato naj nas NIKOLI ne zamika, da bi v vročini kapusnice dognojili z dušikom, če se nam zdi, da prepočasi rastejo. Potem bomo na prerezu zeljne glave v jeseni našli gnile obroče. Ti so nastali v času, ko so se oblikovali listi, ker je rastlini primanjkovalo vode, s tem pa tudi kalcija. Zato je v vročini in suši, četudi septembra, kakor je bilo lani, kapusnice treba redno namakati.

Pomanjkanje kalcija se na plodovkah opazi z gnitjem plodov pri konici oziroma na spodnji strani plodu. To so črne lise na paradižniku, rjave na papriki in jajčevcu, suhe konice plodov kumar in bučk. Na solati se pojavi ožig listnih robov, na zelju in včasih na čebuli pa strohneli obroči na prerezu.

Vsekakor je treba plodovke redno, vsaj enkrat na teden, pognojiti z listnimi gnojili, ki vsebujejo kalcij, in kadar je zelo vroče, je tako dognojevanje potrebno še pogosteje. Solato, zelje, cvetačo, čebulo dognojujemo na deset dni. Listna gnojila s kalcijem niso strupena in nimajo karenčne dobe. Vendar jih moramo uporabljati, preden se pojavijo vidni znaki pomanjkanja. Lahko jih nadomestimo z razredčenim mlekom (50 : 50) ali koprivnim pripravkom. Vendar je ta naravna sredstva še bolj nujno uporabljati pred nastankom stresa in potem redno v vročem delu poletja.

Poleg tega je izredno pomembna redna preskrba z vodo. Neredna preskrba težave s pomanjkanjem tega hranila še poveča. Zato je treba zalivati, četudi je za naslednji ali celo isti dan napovedan dež. Če ga namreč ne bo, se lahko težave hitro pojavijo.

Kljub vsemu pa je za pridelavo vrtnin vedno ugodnejše suho in vroče poletje kakor pa deževno in hladno. Zalivamo lahko vedno, če se le dovolj dobro organiziramo. Težko oziroma nemogoče pa je vodo odvzemati, in kadar je vlage preveč, se je težavam z boleznimi težko izogniti.

Dreamstime