Revija Zeleni Raj

Najraje bi ga pridelovali od aprila do novembra. Pa ne gre tako. Narava ima svoje zakone, ki jih ne moremo prelisičiti, preskočiti ali kakorkoli že povoziti, tako kot lahko katere druge.

Paradižnik uvrščamo med plodovke, če delimo zelenjadnice po načinu uporabe, botanično pa spada v družino razhudnikovk. Poleg njega imamo najpogosteje na vrtu še papriko in krompir, nekoliko redkeje jajčevce ali melancane. To so osnovni podatki, ki jih moramo poznati, saj sta glavna pogoja za zdrave rastline in kakovosten pridelek pravilno gnojenje in kolobar, ki ga načrtujemo glede na botanično sorodstvo, ne glede na to, kateri del rastline pojemo.

Kolobarjenje in dobri sosedi
Kolobarjenje, menjavanje vrtnin na določeni gredi, je osnovni pogoj, da se ognemo težavam s škodljivci in boleznimi. Čeprav v starejši literaturi celo piše, da paradižnik in krompir lahko več let gojimo na isti gredici, to nikakor ni res. Pri kolobarju moramo upoštevati, da na isto gredico sadimo sorodne rastline čim bolj poredko. Idealen je štiriletni kolobar. Pri razhudnikovkah lahko malce goljufamo, upoštevajmo vsaj enoletni počitek, ko na isti prostor ne sadimo nobene razhudnikovke.

Zakaj je to tako pomembno in zakaj neprestano ponavljam? Zato, ker je na vrtovih vse več rastlinjakov, v katerih prevladuje paradižnik in se v njih hitro pojavijo težave, in tudi zato, ker moramo že na začetku razmislili, kaj bo poleg paradižnika še raslo v njih.

Sama predlagam, da za paradižnik in druge razhudnikovke (papriko in jajčevce) pripravite samo polovico rastlinjaka. Poleg njih posadite še baziliko, ognjič, v času sajenja še solato, v jeseni pa posejte motovilec in špinačo. V kotu naj raste še kakšna blitva, ob robu ob oknu pa por. Poleti naj bodo tla zastrta, najbolje je uporabiti kar travo z domače zelenice. Na drugo polovico posadite kumare, buče, bučke, lubenice, melone in pa dolgo vigno. Pozimi naj v rastlinjaku rastejo zimska solata, divja rukola, posadite tudi ohrovt, zimsko čebulo in čebulček majskega srebrnjaka, ki ga boste zgodaj spomladi pojedli kot mlado čebulo. Ob bučnicah naj raste tudi bazilika, ob dolgi vigni pa šetrajka in kapucinka.

Zunaj, na prostem, s kolobarjem ne bi smelo biti težav. Pozorni bodite samo na to, da ste v krog kolobarjenja vključili tudi krompir. Poleg tega je zelo dobro, če načrtujete razporeditev vrtnin po vrtu tako, da sta krompir in paradižnik kar se da vsaksebi. Prav tako ni dobro, če rastejo na isti gredi vse tri razhudnikovke skupaj – paradižnik, paprika in jajčevec. Medvrstni prostor pri paradižniku in papriki spomladi zapolnite s solato, lahko presadite sadike ali posejete berivko, v sredini avgusta pa posejte motovilec ali špinačo. Dobri sosedje jajčevca so fižol, grah, zelje, predvsem pa ognjič, žametnica in kapucinka. Tudi krompir ima podobne prijatelje, kakor jih imata paradižnik in paprika, poleg njih pa še bob, kolerabico, ohrovt in špinačo, izmed zelišč pa poleg ognjiča, kapucinke in žametnice še meto.

Najboljši predhodniki krompirja so oljna redkev, ki jo na gredi pustite pomrznjeno kar čez zimo, fižol ali grah, paradižniki, paprike in jajčevci, pa kapusnice, prav tako bela gorjušica. Seveda je lahko predhodnik tudi katerakoli druga vrsta vrtnine razen razhudnikovk. Izogibajmo se tudi sajenju razhudnikovk za bučnicami.

Gnojenje v rastlinjaku in na prostem
V rastlinjaku pognojimo vsako leto eno polovico rastlinjaka, in sicer tisto, na kateri rastejo bučnice in dolga vigna. To polovico lahko pognojimo s hlevskim gnojem (1,5 l/m2), ki ga v tla zadelamo jeseni, kompostom (2 l/m2) ali kupljenim organskim gnojilom, ki ga dodamo samo pol priporočene količine, zapisane na vrečki. Gnojimo spomladi. Zakaj dodajati samo polovico priporočene količine gnoja? Preprosto zato, ker v rastlinjaku ni izpiranja hranil, vsa hranila ostanejo v tleh in se iz leta v leto le kopičijo. Zato zadostujejo manjše količine hranil. Naslednje leto polovici zamenjamo in gnojimo samo polovico z bučnicami in dolgo vigno.

Poleti potrebujejo vse plodovke, prav posebej pa razhudnikovke, listno gnojenje s kalcijem. Kalcij, ki je v tleh, v vročini ne bo zadoščal, zato se ne zanašajmo na to, da imamo apnenčasta tla. Kalcij dodamo tudi, če redno tedensko rastline škropimo s koprivnim pripravkom ali z razredčenim mlekom oz. sirotko v razmerju 1 : 1. Če opazimo šibkejšo rast, jih z mešanico koprivnega in gabezovega pripravka tudi zalijemo ali pa tekoče organsko gnojilo kupimo v trgovini. Kalcij je tudi element, ki naredi rastline odpornejše.

Na prostem spadajo razhudnikovke med tiste vrtnine, ki jih gnojimo s hlevskim gnojem, boljši od njega je le domači kompost. Hlevskega gnoja damo (če je zemlja zmerno založena s hranili) 2,5 l/m2, komposta pa od 3,5 do 4 l/m2. Kupljena organska gnojila dodajamo po navodilih in niti ščepca več. Ravno tako je dobro, če poleti rastline krepimo s koprivnim pripravkom ali z razredčenim mlekom/sirotko. V vročini bo razhudnikovkam koristilo tudi tedensko dodajanje kalcija prek listov.

Vseh teh dodatkov prek listov zgodnji krompir ne potrebuje, bolj poredko, a vseeno bo krompir hvaležen za dodajanje koprivnega pripravka.

Tudi na prostem naj bodo tla okoli paradižnika, paprike in jajčevcev zastrta, najlažje je uporabiti pokošeno travo.

Preveč gnojenja je vedno povezano tudi z večjo občutljivostjo rastlin za bolezni, pa tudi za škodljivce so privlačnejše, zato naj nas ne premami želja po (pre)velikem odmerku.

Varstvo rastlin pred boleznimi in škodljivci
Na prostem največ težav povzroča krompirjeva plesen, ki se pojavi vedno, kadar so rastline predolgo vlažne. Pomaga redno škropljenje s pripravki iz rmana, preslice, žajblja, kamilic, česna in čebule. V času, ko je nevarnost velika, je treba škropiti dokaj pogosto, vsaj v petdnevnih presledkih, če pa je vreme suho, temperature pa redno nad 30 oC, zadošča 14-dnevni razmik.

Da bodo rastline čim bolj varne pred okužbami s to nevarno boleznijo, moramo nanjo misliti že ob sajenju. Bolezen omilimo tako, da izberemo odporne sorte in križance (hibride), sadimo samo primerno velike sadike, saj so cvetoče ali celo s plodovi že prevelike, upoštevamo dovolj veliko razdaljo med posameznimi rastlinami in jih nikoli ne zalivamo po listih. Mokrih ali vlažnih rastlin se ne dotikamo, jim ne odstranjujemo zalistnikov ali trgamo  plodov. V suhem vremenu paradižniku redno odstranjujemo zalistnike, papriko vzgojimo na tri vrhe, po potrebi ji ponudimo oporo. Paradižniku odstranjujemo spodnje liste takoj, ko se plodovi začnejo barvati.

Krompir naj raste čim dlje od paradižnika, sadimo pa čebulo, česen in baziliko kot dobre sosede, saj med vrstami paradižnika zmanjšujejo napade škodljivcev in bolezni na mladih rastlinah. Rastlinjake redno zračimo in jih ponoči ne zapiramo, razen kadar so nočne temperature pod 5 stopinjami Celzija.

Če se na listih paradižnika pojavijo pege, liste takoj potrgamo, rastlino pa poškropimo z žajbljevim čajem. Mladi krompir bomo pospravili prej, preden se bo plesen razbohotila, pozni krompir pa lahko poskusimo rešiti z zgoraj omenjenimi pripravki. Če so gomolji v zemlji že primerno veliki, je najbolje okuženo zelenje kar pokositi, gomolje pa pustiti v zemlji tako dolgo, da dozorijo.

Med škodljivci so predvsem papriki, pa tudi jajčevcem najbolj nevarni resarji – tripsi. To so zelo majhne, očem skoraj neopazne žuželke, ki jih pri papriki najdemo v cvetovih, najpogosteje zjutraj, ko še ni zelo vroče. Če jih je zelo veliko, potem zaradi njihovega sesanja nastanejo kraste na odraslih plodovih, rastline so izčrpane in manj rodovitne. Soseščina ognjiča ali žametnice zmanjša napade škodljivca in predvsem privabi v soseščino koristne žuželke iz narave.

V vlažnih pomladih in poletjih je nevarna tudi bakterijska pegavost, najnevarnejša je za papriko. Na listih opazimo okrogle, temnejše pege, kasneje pa listje množično odpada. Pozneje te pege opazimo tudi na plodovih. Proti temu se je težko boriti. Rastline krepimo vse leto s pripravki iz alg, z mlekom, s koprivnim pripravkom, ob pojavu pa uporabimo tudi kamilični, česnov (čebulni ali drobnjakov) ali žajbljev čaj.

Razhudnikovke so zelo priljubljene, a nekoliko zahtevnejše zelenjadnice. Nikoli ne pozabimo, da je uporaba kemičnih sredstev za varstvo rastlin na domačem vrtu, na majhnih površinah, večinoma nevarna za zdravje, saj je pravilna uporaba na nekaj kvadratnih metrih skoraj nemogoča. Zato se v vlažnem in hladnem poletju odrecite pridelku za vsako ceno (cena je seveda uporaba fitofarmacevtskih sredstev). Takrat se do sitega najejte solate, endivije in radiča, ki v takih okoliščinah odlično uspevajo.