Izšla je nova številka!

Vrt svetovnega prvenstva v nogometu

Nogometna žoga predstavlja na vrtu poseben izziv, saj nežne rastline in predvsem lastniki vrtov ne prenesejo zgrešenih strelov na improvizirane gole med javorji in vrtnicami.

Paprika in čili na vrtu in na krožniku

Paprika vseh vrst, barv, oblik in ostrine.

Zalivanje na zelenjavnem vrtu

V vročih mesecih ne gre brez zalivanja vrta, a tega opravila se je priporočljivo lotiti čim bolj zgodaj zjutraj.

+ še mnogo več preberite v zadnji številki!

Zelenjava

Krvava moč zemlje

P. B.

Dandanes, ko je moderno živeti zdravo in nas preveva potrošniška mrzlica, ko gredo dobro v prodajo le zveneča imena znanih izdelovalcev, si ti izmišljajo vedno nova imena za svoje izdelke, tudi farmacevtske, ki obljubljajo večno mladost in zdravje.

Ob tem vse preradi pozabljamo na plodove narave. Mnogi med njimi vsebujejo pravo obilje rudnin in snovi, ki nam čistijo telo in nas ščitijo pred boleznimi in tegobami današnjega časa.

Ena izmed takih rastlin je po krivici prezrta rdeča pesa, učeno imenovana Beta vulgaris. Razvila se je iz obmorske pese, ki že tisočletja raste na obalah Sredozemskega morja. Gojili so jo že Asirci in tudi pri starih Grkih je bila zelo čislana. Darovali so jo bogu Apolonu. Na svojih posestvih so jo gojili tudi Rimljani in iz nje pripravljali številne okusne jedi. Vendar so peso v starem veku gojili zgolj zaradi listov. Peso z gomolji, kot jo poznamo danes, so prvič opisali v Nemčiji šele v drugi polovici 16. stoletja. K nam je prišla razmeroma pozno, saj je njena uporaba znana šele od začetka 19. stoletja.

Pesa je dvoletnica, ki prvo leto razvije odebeljeno koreniko in liste, v drugem pa požene visoko steblo, zacveti, semeni in odmre. Na vrtu jo gojimo kot enoletnico. Iz izvirne oblike morske pese so do danes vzgojili različne sorte rdeče pese, krmno peso, sladkorno peso za pridelavo sladkorja in blitvo. Sorte rdeče pese delimo na takšne z okroglimi gomolji in one s podolgovatimi. Najpogostejša je rdeča pesa s temno rdečimi gomolji, čeprav poznamo tudi sorte z rožnatimi, belimi, z več odtenki rdeče in s progastimi gomolji, pri katerih se izmenjujejo beli in rožnati pasovi. Vzgojili so tudi sorto z oranžnimi gomolji.

Zanimivo je vedeti, da je običajno pesino seme združeno v klobčiče, nekakšne plutovinaste plodove, ki vsebujejo tri ali štiri semena. Ta ostanejo v zemlji združena tako dolgo, dokler ne vzklijejo. Zato je sejana pesa navadno pregosta, saj naenkrat vzkali šopek treh ali štirih rastlinic. Temu se ognemo, če posejemo enosemensko sorto (v vsakem plodu je samo eno seme).

Peso sejemo od pozne pomladi do srede poletja. Zgodnji pridelek uživamo poleti, poznejšega pa shranimo čez zimo. Za gojenje je manj zahtevna okrogloplodna pesa, ki jo lahko gojimo tudi kot lončnico v cvetličnih lončkih ali na gredi, s katere smo pobrali zimsko zelenjavo in je ni treba prelopatiti. Pesa s podolgovatimi plodovi potrebuje globoko prelopatena tla, ker njene korenine segajo zelo globoko in rahljajo prst.

Pese ne zalivamo preveč, ker s tem spodbudimo rast listov in posredno preprečimo debeljenje gomoljev. Če v sušnem obdobju pese ne zalivamo, postanejo gomolji lesnati. Zato moramo peso redno, a skromno zalivati. Redno jo plevemo in zastiramo. Pri okopavanju moramo biti še posebej pazljivi, da gomolja ne ranimo, saj lahko izkrvavi.

Če hočemo ohraniti sveže gomolje skozi zimo, jih shranimo v vlažni šoti, pesku ali žaganju. Med seboj se ne smejo dotikati. Za shranjevanje so najprimernejši podolgovati plodovi. Prostor naj bo hladen, vendar temperatura ne sme biti nižja kot 4 stopinje Celzija. Čez zimo gomolje redno pregledujemo in odstranimo vse nagnite ter poškodovane. Na Primorskem, kjer so zime mile, lahko peso pustimo v zemlji, če jo pred mrazom zavarujemo z debelo zastirko iz slame ali listja.

Ker ima pesa lepe in močne liste ter je pokončne rasti, jo lahko nasadimo kot okrasno obrobo na zelenjavnem vrtu. Tudi posamične rastline rdeče pese, posajene med okrasne trajnice ali enoletnice, so lahko zelo dekorativne. Listje je zaradi veliko rudninskih snovi zelo primerno za kompostiranje.

Rdečo peso so včasih uporabljali za izboljšanje krvi, najnovejše raziskave pa so pokazale, da redno uživanje zavira razvoj rakavih celic. Čisti limfni sistem, dobro učinkuje na delovanje ožilja in srca, spodbuja izločanje seča, spodbuja delovanje žolčnika in jeter ter uravnava izločanje blata. Znižuje tudi previsoko telesno temperaturo. Najbolje je uživati presni sok, stisnjen iz svežih gomoljev. Ker je močnega okusa, mu dodamo jabolčni ali korenčkov sok v razmerju ena proti ena. Zadošča kozarec soka na dan, saj večje količine lahko povzročijo drisko in glavobol.

Vse premalo uživamo pesine liste, ki jih lahko pripravimo kot blitvo ali špinačo. Manjšo količino mladih listov dodajamo spomladanskim solatam. Pri pripravi pese moramo paziti, da si ne umažemo rok ali oblačil, saj barvilo le stežka odstranimo.