Revija Zeleni Raj

Vse okoli je cvetelo, žužnjalo, jaz pa sem v senci velikega grma španskega bezga, skrita pred vsiljivci, uživala v sladko-kislem okusu rabarbare. Čeprav je od tedaj minilo že veliko, veliko let, še vedno vsako pomlad nestrpno pričakujem prijeten okus njenih stebel.

Rabarbaro so že pred mnogimi stoletji poznali v Mongoliji in na Kitajskem. V Evropo so jo prinesli Angleži kot zdravilno rastlino in šele Francozi so jo v 18. stoletju pričeli uporabljati v kuhinji, za pripravo sladic.

Je trajna zelika, ki dobro uspeva v hladnem ali zmernem podnebju. Vročine ne prenaša dobro. V krajih, kjer ni zimskega mraza, postanejo njena stebla toga, žilava, grenka in zato neužitna, rastlina pa v letu ali dveh propade.

Na vrtu ji izberemo prostor, kjer bo lahko nemoteno rasla več let in je ne bomo motili s prekopavanjem. Najbolje bo uspevala v rahli senci ali na ne premočnem soncu. Ker je velika, stasita rastlina, potrebuje tudi obilico hrane. Posaditi jo moramo v globoko obdelano in dobro pognojeno prst. Preden jo posadimo, okolico očistimo plevelov. Nato izkopljemo dovolj veliko jamo, da ob sajenju ne bomo polomili mesnatih korenin, in jo do polovice napolnimo s kompostom ali hlevskim gnojem. Čezenj nasujemo prst in nanjo postavimo koreniko rabarbare z nekaj koreninami in vsaj enim lepim brstom ter jo do konca zasujemo z zemljo, tako da je brst tik pod površjem zemlje ali da že malce kuka iz nje.

Čeprav je rabarbara znana tudi kot zdravilna rastlina, je njeno listje popolnoma neprimerno za uživanje. Še več – ker vsebujejo veliko oksalne kisline, je celo strupeno. Užitna so le stebla, brez listov. Te moramo obvezno odstraniti!

Rabarbare ne razmnožujemo s semeni, temveč samo z delitvijo korenik, najbolje spomladi. Delimo rastline, starejše od treh let. Koreniko z ostrim nožem razrežemo na približno 15 cm debele dele. Pazimo, da ima vsak del še nekaj korenin in vsaj en ali dva zdrava brsta. Čeprav na istem kraju lahko raste tudi 10 ali več let, jo moramo, če hočemo imeti veliko slastnih pecljev, presaditi vsaka 3 do 4 leta. Posadimo jo lahko na isto mesto, le da moramo postopek z gnojenjem ponoviti. Razdalja med posameznimi rastlinami naj bo vsaj od 90 do 100 cm, da se bodo lahko nemoteno razraščale. Poleti zemljo okoli nje zastiramo z zastirko, ki bo zadrževala vlago. Jeseni počakamo, da stebla odmrejo, jih odstranimo, rastlino pa dobro zastremo s preperelim hlevskim gnojem, listjem in kompostom.

Prvo leto rastline ne obtrgujemo, temveč ji pustimo, da se dobro vraste, in šele drugo leto po sajenju si lahko naberemo nekaj listov, pa še to le nekaj najmočnejših. V tretjem letu je rastlina že toliko pri močeh, da jo pričnemo redno obtrgovati. Nikoli ne potrgamo več kot polovice listov. Sredi poletja jo prenehamo obtrgovati, da si nabere zaloge hranil za prihodnjo sezono.

Stebel nikoli ne režemo, pulimo ali trgamo nekje na sredini, temveč jih vedno le obtrgujemo. Steblo primemo, ga zamajemo najprej v eno smer in nato močneje še v drugo ter povlečemo na stran.

Morda niste vedeli, da rabarbara preprečuje golšavost pri kapusnicah? Kadar sadimo zelje, ohrovt ali brokoli, v vsako jamico položimo košček njene korenike. Uporabimo lahko kar tisto, ki nam je ostala od zimskega siljenja in bi jo morali zaradi izčrpanosti tako ali tako zavreči. Poparek iz njenih listov uporabljamo za škropivo, s katerim zatiramo listne uši in črno listno pegavost vrtnic.

Pazimo, da rastlina ne uide v cvet, ker takrat stebla postanejo močno vlaknasta, cvetenje pa rastlino močno oslabi. Prav zaradi tega cvetni nastavek odrežemo takoj, ko se pojavi.

V tujini so za sladokusce že davno razvili metodo beljenja stebel. Jeseni korenike izkopljejo, jih pustijo na gredah, da jih osmodi prva slana, in nato prenesejo v hladne kleti. Tam jih posadijo v večje zaboje, napolnjene z mešanico komposta, prsti in šote, ki mora biti ves čas vlažna. Čeznje poveznejo zaboje, škatle ali vedra. Rabarbara odžene nežna, sočna in krhka stebelca, odlična za pripravo najrazličnejših posladkov.

Tudi na lastnem vrtu si okusno zelenjavo lahko pridelamo veliko prej, le malce ji moramo pomagati. Zgodaj pomladi odstranimo zastirko okoli rabarbare, čeznjo poveznemo plastično vedro, večji zaboj, lonec, širšo cev ali sodček. V tujini lahko kupimo posebna glinena, zvonasto oblikovana pokrivala, narejena prav za to. Zemljo okoli vedra prekrijemo s hlevskim gnojem in listjem, ter če je pomlad zelo mrzla, čez vedro nasujemo listje. Sicer vedro povsem zadošča, le obtežiti ga moramo, da ga ne prevrne veter.