Revija Zeleni Raj

Skoraj nemogoče se nam zdi, da je v času, ko svet postaja vse manjši, še vedno veliko rastlin, za katere se je šele v zadnjih desetletjih izkazalo, kako uporabne in okusne so.

Zelenjave ne ločimo le po botaničnih značilnostih, temveč jo razvrščamo tudi po izvoru, torej po deželah sveta, od koder je zajadrala na naše vrtove in police trgovin. Nekaj je takšne, ki je pri nas rasla že takrat, ko so naši predniki še bivali v jamah. Zaradi boljšega okusa, kot so ga imele druge rastline, so jo nabirali v divjini in jo kasneje začeli gojiti tudi v prvih ogradah blizu svojih bivališč. Veliko zelenjave, ki jo uporabljamo še dandanes, izvira iz dežel ob Sredozemskem morju. Iz nje so znali že kuharji starih Egipčanov, Grkov in Rimljanov pripraviti nadvse okusne, razkošne jedi, namenjene tako vladarjem kot navadnim ljudem, ki so posnemali njihove kuharske umetnine.

Tretjo skupino sestavljajo rastline, ki so nekoč rasle na prostranih planjavah step Bližnjega in Daljnega vzhoda ter so jih kot prva žita pričeli gojiti ob nastanku naselbin. Mnogi so prepričani, da so prav žita tiste rastline, ki so spremenile življenjske navade nekdanjih nomadskih plemen, da so se prenehala seliti in se ustalila. Z razvojem trgovine in s širjenjem trgovskih poti so popotniki odkrivali nove dežele in iz njih prinašali tudi nove rastline. Z odkritjem Novega sveta so iz Južne Amerike v Evropo prinesli še dandanes nekaj najbolj čislanih vrtnin, kot so paradižniki, paprike, jajčevci, buče, kumare, fižol in koruza.

Ob vsem tem je zanimivo dejstvo, da je v teh deželah, od koder so v Evropo prihajale zanimive užitne rastline, raslo še veliko drugih, prav tako slastnih rastlin, za katere pa se ne takrat ne kasneje ni zmenil nihče. Ostale so pozabljene in njihovi okusi skriti našim brbončicam.

Z željo, da bi na trgu ponudili nekaj novega, in ob vse večjem povpraševanju po novostih so trgovci šele v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja začeli odkrivati take rastline in z njimi seznanjati javnost. Ob tem se je izkazalo, da kemična sestava nekaterih celo presega pričakovanja strokovnjakov za prehrano.

• Špinačo poznamo vsi in ni ga med nami, ki ne bi kot otrok moral jesti kuhanih špinačnih listov. Gojijo pa tudi špinačo, ki ni prava špinača, čeprav sodi v isto družino metlikovk. Imenujejo jo jagodna špinača (Chenopodium capitatum), ker razvije užitne plodove, podobne malinam, le da so posamezne jagode veliko manjše, okus pa ni toliko izrazit, čeprav je sladak. Plodove lahko uživamo surove, kot dodatek solatam. Gojimo jo lahko tudi kot enoletnico v posodah.

• Nekatere deteljice razvijejo užitne gomolje, ki jih pokuhamo in uporabimo namesto priloge. Ena takih je tudi gomoljasta zajčja deteljica (Oxalis tuberosa), starodavna kulturna rastlina Inkov, ki jo po vaseh v Andih gojijo še dandanes in je takoj za krompirjem najbolj gojena rastlina. Je do četrt metra visok grmiček, ki ne prenese zmrzali. Vsebuje manj ogljikovih hidratov kot krompir in nekaj beljakovin. Sveži gomolji so močno kisli, zato jih v njihovi domovini pustijo nekaj dni ležati na soncu. Če bi jih popolnoma posušili na soncu, bi bili sladki in podobnega okusa kot fige. Kislost povsem omilimo, če gomolje zamrznemo. Uživamo jih lahko presne, pečene ali kuhane.

• Na prvi pogled podobne, le precej manjše (do 5 cm dolge) gomolje ima gomoljasti čišljak (Stachys affinis), ki izvira iz Kitajske in Japonske. Rastlina je po videzu blizu našemu gozdnemu čišljaku (S. sylvestris) in je prezimno trdna. Gomolji vsebujejo veliko kalija in imajo izvrsten okus po orehih.

• Sladki krompir (Ipomea batatas), ki ni v sorodu z navadnim krompirjem, smo najprej spoznali kot okrasno rastlino z lepimi temno škrlatnimi ali svetlo zelenimi listi, s katerimi popestrimo cvetočo zasaditev v cvetličnem koritu ali loncu. Cveti podobno kot okrasni slak. Šele pozneje so nam ga predstavili kot okusno zelenjavo, ki v zemlji razvije velike slastne gomolje, več kot dvakrat tako bogate s škrobom, ogljikovimi hidrati in vitamini A, B ter C kot navadni krompir. Razširjen je predvsem v območjih s tropskim podnebjem, kjer gojijo stotine sort. Žal so gomolji uporabni le nekaj dni po izkopavanju.

• Rastlina, ki ji Američani pravijo rudarjeva solata (Montia perfoliata syn. Claytonia perfoliata), izvira iz toplih predelov severne (Kalifornija) in južne Amerike (Kube, Mehike). Da je sorodnica portulaka, se kaže v odebeljenih listih. Je trajnica, ki pa ne prenese nizkih temperatur. Dobro uspeva v vlažni prsti v večjem cvetličnem lončku ali koritu. Nabiramo liste, ki po nekaterih ugotovitvah spodbujajo delovanje možganov.

• Stevija (Stevia rebaudiana) je rastlina, ki bo morda nekoč nadomestila umetna sladila. Izvira iz Paragvaja, kjer so si Indijanci že pred stoletji z njo sladkali napitke. Sveže listje je kar 300  krat (!) slajše od prečiščenega belega sladkorja, pri tem pa ne vsebuje ogljikovih hidratov niti ni kalorična. Močna svetovna industrija sladkorja in umetnih sladil je doslej (razen na Japonskem) preprečila razširjeno rabo stevije, tako da jo v ZDA smejo uporabljati le kot »dodatek k hrani«, in ne kot sladilo. Vročina ji ne škodi, zato jo lahko dodajamo vročim čajem, kavi ali marmeladam. Brez težav jo gojimo kot posodovko, in čeprav nima posebno privlačnega videza, si zaradi izjemnega sladkega okusa zasluži svoj prostor med posodovkami na domačem balkonu ali terasi. Njeni sveži listi bodo dobrodošel dodatek sadnim solatam, prelivom ali sladoledom.

• Korila (Cyclanthera pedata), vzpenjavka iz rodbine bučnic, je sicer doma v Južni Ameriki, a so jo posvojili ter pričeli vzgajati na Tajvanu in v Nepalu. Je vzpenjavka, ki zraste do tri metre visoko. Njeni listi so podobni listom japonskih javorjev. Sadeži v obliki rogov so sveže zeleni in precej votli. Ko v njih dozorijo semena, plod dobesedno raznese in izpljune semena daleč naokoli. Meso plodov po okusu spominja na kumare. Lahko jih jemo surove ali kuhane.

• Ime perila (Perilla frutescens var. crispa) tudi Slovencem ni več popolnoma neznano. Tu in tam jo že srečamo na naših vrtovih, čeprav bolj kot okrasno rastlino kot za uporabo v kuhinji. Na Japonskem jo uporabljajo podobno kot pri nas peteršilj in je nepogrešljiva pri pripravi različnih jedi. Je enoletnica, ki jo gojimo podobno kot baziliko in se pozneje na vrtu seje sama.